Arhiv DL

V besedilu Paradoks reje drobnice v Sloveniji Društva AniMa na Fb je polno zgrešenih trditev, populističnih poenostavitev in napačnih sklepov. Ne le, da ne temelji na nobenih virih, ampak bralca zavaja s površnim razumevanjem podeželja, ekologije in kmetijske politike.

Poznavalcu je hitro jasno, da avtor panoge ne pozna, je pa nanjo močno – a neupravičeno – jezen in ji očitno želi škoditi.

Ta odziv prinaša dejstva – preverljiva, podprta z raziskavami – in postavlja v ospredje realno sliko pomena reje drobnice v Sloveniji. Pri tem ne gre le za hrano, temveč za skrb za prostor, naravo in ljudi, ki v njej živijo. 

Kot oseba, ki se dejavno ukvarja z razvojem podeželja, varstvom okolja in ohranjanjem prostoživečih vrst v naravi ter pozna delovanje kmetijstva in okoljsko zakonodajo, podajam utemeljen ter z dejstvi podprt odgovor. 

B. G.

1. Subvencije niso “nagrada za posedovanje živali” – so orodje za ohranjanje poseljenosti in okolja

Subvencijski sistem (SKP EU – Skupna kmetijska politika) temelji na jasno določenih okoljskih, veterinarskih in upravljavskih standardih (t. i. pogojenosti). Kmetje ne prejemajo sredstev le zato, ker imajo živali, temveč ker opravljajo konkretne naloge na območjih, kjer bi sicer narava hitro prevzela prostor in izginila bi stoletja oblikovana kulturna krajina.

To počnejo veliko ceneje, učinkoviteje in bolj trajnostno, kot bi to lahko opravljale kakršnekoli inštitucije – če bi sploh bile zmožne. Ta krajina ni »umetna«, temveč življenjski prostor mnogih ogroženih vrst, denimo travniških metuljev, čebel, ogromno vrst žuželk, ptiča kosca, velike uharice, hribskega škrjanca itd. (vir: Atlas ptic Slovenije, DOPPS).

Subvencije imajo še eno pomembno funkcijo: omogočajo, da je hrana dostopna po zmernih cenah, in preprečujejo lakoto, kar je bil temeljni namen nastanka SKP po drugi svetovni vojni. Spomnimo se: Evropa je še nedolgo tega trpela zaradi pomanjkanja hrane, vključno z lakoto na Nizozemskem, ki je zahtevala več kot dvajset tisoč življenj. 

2. Reja drobnice preprečuje zaraščanje – naravna sukcesija v Sloveniji ni rešitev

Zaraščanje kmetijskih zemljišč ni le naraven pojav, temveč eden največjih izzivov naravovarstva v Evropi. Evropska agencija za okolje (EEA Report 2020 – State of nature in the EU) ugotavlja, da opuščanje rabe travnikov vodi v izginjanje habitatov in vrst.

V številnih varovanih območjih je cilj ravno to: ohranjati mozaik odprtih in polodprtih habitatov, kar brez aktivne paše ni izvedljivo.

Divjad (jelenjad, srnjad) ne more nadomestiti sistematične reje. Njena številčnost je neregulirana, prehranske navade selektivne, pogosto pa povzroča več škode na drevesnem mladju kot koristi pri vzdrževanju travnikov. V Sloveniji že zdaj beležimo problem prevelike gozdnatosti, kar povzroča zapiranje krajine in izginjanje vrst, ki so vezane na odprt prostor.

Trditev, da sukcesijsko zaraščanje dolgoročno vodi v večjo biotsko raznovrstnost, ni podprta z ekološkimi dejstvi. Biodiverziteta se na začetku res lahko poveča, a kasneje – z zapiranjem v enoličen gozd – hitro močno upade. Če bi v Sloveniji (bog ne daj!) prenehali z obdelavo tal in pašo živali, bi večji del površine naše domovine kmalu prerasel bukovo-gabrov gozd, visokogorje pa iglavci. S tem bi izgubili ogromen del biotske raznolikosti, na katero smo danes tako ponosni. 

Arhiv DL; Maja Rom

3. Meso drobnice ni odpad – je kakovostna, lokalna hrana z izvoznim potencialom

Slovensko meso drobnice se večinoma porabi doma – predvsem sezonsko, saj sledi biološkemu ritmu reje. Le izjemno majhen del (manj kot en odstotek) gre v izvoz, kar ni nikakršna anomalija, temveč običajna kmetijska praksa v odprti evropski ekonomiji.

V letu 2022 je bilo v klavnice oddanih več kot 52.000 živali drobnice (vir: SURS), velik delež tega pa gre v lokalne trgovine, na tržnice in v gostinstvo, torej v kratke dobavne verige, ki jih EU posebej spodbuja.

Vprašajmo se: bi res raje jedli jagnjetino iz daljne Nove Zelandije? Ali pa Brazilije, ki prihaja z izkrčenih območij deževnega gozda in ima več tisoč kilometrov transporta za seboj? Se zavedate, da tam veljajo povsem drugačni zdravstveni in okoljski standardi …?

Podobno velja za mlečne izdelke – od Velike planine do Bovškega in Bohinja do Bele krajine  obstajajo vitalne lokalne sirarne, ki ohranjajo proizvodnjo na težkih območjih ter prispevajo k podnebni stabilnosti in samooskrbi. 

4. Ekstenzivna paša ima majhen podnebni vpliv in veliko ekološko vrednost

Res je, da prežvekovalci izločajo metan (tako kot srnjad, jelenjad …, ki so prav tako prežvekovalci z enakim prebavnim traktom in izpusti!) – toda v ekstenzivnih pašnih sistemih je njihov podnebni odtis relativno majhen. Hkrati paša izboljšuje strukturo tal, zadržuje vodo, preprečuje erozijo, spodbuja biotsko raznovrstnost in celo povečuje sekvestracijo ogljika v tleh (vir: IPCC AR6, FAO 2021).

Z opustitvijo paše bi izgubili tradicionalne krajinske strukture in omogočili razrast invazivnih vrst, kar se že dogaja. In če se vrnemo k drobnici – ta prispeva le dva odstotka k slovenski živinoreji. 

5. Rejci niso “hobi kmetje” – gre za trdo delo, pogosto pod pragom ekonomske smiselnosti

Reja drobnice ni hobi – je naporno, neprestano delo, ki zahteva veliko znanja, fizičnega napora in predanosti. Živali zahtevajo stalno oskrbo, veterinarsko nego in zaščito pred plenilci – vključno z zvermi in ujedami.

Subvencije ne prinašajo “dobička”, temveč pokrivajo del stroškov, ki kmetijam omogočajo preživetje. Brez njih bi marsikatera slovenska pokrajina danes že bila zapuščena.

Zaradi dolgoletnih prizadevanj smo v Sloveniji ohranili poseljeno podeželje in lastno pridelavo hrane, medtem ko ponekod v tujini že gledajo posledice opustitve tega boja: prazne vasi, prekomerno urbanizacijo in izgubo prehranske suverenosti. Drobnica je pomembna tudi zato, ker jo lahko redijo tudi ljudje, ki ne zmorejo več dela s težjimi živalmi in se posledično ne bi več ukvarjali s kmetovanjem. 

Zaključek: zgrešena logika in nepoznavanje podeželskega prostora

Namesto da bi iskali sinergije med naravo in človekom, zapis ustvarja umetno nasprotje med kulturno krajino in divjino. A prav preplet obojega – ekstenzivne rabe in naravne obnove – omogoča pestrost, odpornost in trajnostno prihodnost. 

Dolgoročno moramo sobivati z ohranjenimi travniki in drobnico, odgovornim upravljanjem prostora, prostoživečo divjadjo in tudi plenilci, kjer je to mogoče. 

Za to pa potrebujemo:

Razumevanje – ne populizma.
Dejstva – ne predsodkov.
Znanje – ne nestrpnosti.