Ljudje ob Kolpi: Lojze Zupanc, strastni zbiralec pripovedk
Lojze Zupanc, učitelj, pisatelj; rojen 21. septembra 1906 v Ljubljani, umrl 2. junija 1973 v Škofji Loki
»Večino svojega življenja sem preživel v različnih krajih Bele krajine. Bil sem deležen gostoljubnosti in ljubezni ljudi, ki sem jih srečeval. Mudil sem se v preprostih kmečkih domovih; ob belokranjski črnini me je opajala govorica nepozabnih Belokranjcev; in če je bilo življenje bridko, so se preprosti ljudje rajši zatekali v svet domišljije.«
Lojze se je rodil v družini kovinostrugarja Lojzeta in matere Marije (rojena Hudež), ki je bila delavka v tobačni tovarni. Osnovno in meščansko šolo je obiskoval na ljubljanskih Prulah, na učiteljišče v Ljubljani pa se je vpisal leta 1922. Študij je zaključil leta 1927 v Mariboru.
Prvo službo je dobil 1928 v osnovni šoli na Štrekljevcu v Beli krajini kjer je ostal štiri leta. Nato je bil nameščen v Starem Apnu pri Turjaku, Stari Cerkvi in Spodnjem Logu (Kočevje). Sem naj bi bil premeščen, ker naj bi oblast v nekem njegovem tekstu kritičnem do organizacije šolstva v osebi šolskega inšpektorja prepoznala regenta kneza Pavla Karađorđevića.
V času okupacije je deloval kot ilegalec, celo predsednik krajevnega Odbora OF. Bil je imenovan za inštruktorja v partizanski oficirski šoli, a bil izdan in le nekaj ur pred nastopom nove službe so ga Italijani marca 1943 zaprli v Kočevju. Nato je bil premeščen v zapore v Ljubljani.
Po izpustitvi iz zapora se je skrival pri starših v Ljubljani in se tik pred koncem vojne zaposlil pri dnevniku Jutro kot korektor. Tudi v tem času je veliko pisal in dela tudi izdal. Po osvoboditvi je nekaj mesecev delal pri Slovenskem poročevalcu. Šolsko leto 1945/46 je pričel v Beli krajini - v Gradcu, kjer je učil v osnovni šoli, sočasno pa tudi v nižji gimnaziji v Podzemlju.
V nekem obdobju je poučeval tudi v Črnomlju, vse do leta 1954, ko je bil za dve leti premeščen v Gornji Grad. Zadnjič je poučeval v Škofji Loki – vse do upokojitve - na gimnaziji. Kot upokojenec je še nekaj časa učil na poklicni šoli.
Belokranjski učenci se ga spominjajo predvsem po njegovem strastnem zbiranju pripovedk, po katerih so morali povpraševati pri svojih starših in starih starših in mu jih potem posredovati v šoli. In tudi sam je pogosto obiskoval skromne belokranjske domove in v pogovoru s preprostimi ljudmi odkrival bogato dediščino pripovedništva. Njegova vloga pri ohranjanju tega bogastva je zelo pomembna.
O Zupancu so bile in se verjetno še pišejo pripravljene raziskave, članki, diplomske in seminarske naloge, ki preučujejo njegove pripovedke, stil, prispevek ljudskega izročila, jezik, vpliv lokalne kulture.
Ustvaril (in izdal) je izjemno velik opus del, ki ga je nujno vsaj našteti:
- Belokranjske pripovedke, (1932)
- Bili so trije velikani, (1932)
- Stari Hrk, (1934)
- Lizol - drama, uprizorjena leta 1936 na Jesenicah
- Tretji rod, (1938)
- Turjačani, (1938)
- Dedek, povej, (1939)
- Vklenjena mladost: povest za mladino, (1943)
- Čudežni rog, (1944)
- Jezerka, (1944)
- Svirel povodnega moža in druge belokranjske pripovedke, (1944)
- Velikan Nenasit, (1944)
- Pod križem, (1944)
- Mlini stoje, (1945)
- Belokranjski zidovi - ljudska igra, uprizorjena leta 1952
- Zaklad na Kučarju, (1956)
- Povodni mož v Savinji, (1957)
- Palček v čedri, (1959)
- Sedemdesetletnica Vajenske šole za razne stroke v Škofji Loki: 1889-1959, (1959)
- Deklica in kač, (1959)
- Čudežni studenec, (1960)
- Lajnar svete družine, (1963)
- Kamniti most, (1964)
- Sonce je umrlo, (1964)
- Sto belokranjskih, (1965)
- Krvavi zid, (1967)
- Zlato pod Blegošem, (1971)
- Povodni mož v Savinji, (1971)
- Deklica in kač in druge pripovedke, (1977)
- Sinček palček, (1979)
- Anka Mikoljeva, (1979)
- Deklica s tremi lešniki, (1984)
- Pripovedke o Škofji Loki, (2008).
-
dLib.si, Kamra; ahiv družine SlugaLojze Zupanc
Čeprav je večino del ustvaril v Beli krajini, pa je bil nagrajen za dela od drugod. Prvič je dobil Levstikovo nagrado leta 1957 za knjigo Povodni mož v Savinji in še drugič leta 1971 za Zlato pod Blegošem. Prejel je tudi Prešernovo nagrado gorenjskih občin, Kurirčkovo nagrado in nagrado mesta Škofja Loka.
Ob podelitvi ene od nagrad je bila podana tudi obrazložitev: ''V najodročnejših krajih naše dežele je našel najbogatejše motive za pravljice in pripovedke ter tako rešil pozabe marsikatero pravljico, pripovedko, legendo, basen, bajko in vražo.
V stiku z ljudmi je s tenkim posluhom za njihove navade, običaje in jezik ustvaril celo vrsto ljudskih basni, šaljivih zgodb, pripovedk in pravljic, ki so prijetno branje za mladino in za odrasle. S svojim delom je mladim rodovom ohranil dediščino izvirne ljudske besede.''
Etnologinja Mojca Ferle ga je opisala: ''Bil je visokorasel, plečat mož, krepke postave, ki so ga mehčale dobrodušne poteze obraza in tople zvedave oči. Življenjske preizkušnje so ga izoblikovale v močno osebnost, njegovo nežno dušo pa razkrivajo posvetila ženi Vidi.''
Pisal je ponoči, na roko in besedila veliko popravljal. Večkrat je rekel, da je bila žena Vida prvi in najstrožji kritik. Zaradi nje je menda marsikatero njegovo delo ostalo v predalu.
Začel je kot zbiratelj ljudskih pripovedk in prerasel v ustvarjalca bajk in povesti. Zapustil je več kot 400 zapisov strnjenih v osmih zbirkah.
E-novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
