Splet

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Albina Mali Hočevar - Albinca, narodna herojinja
Rojena 12. septembra 1925 na Vinici, umrla 22. januarja 2000 na Slivniškem Pohorju

Albina Mali Hočevar, imenovana Albinca, je bila slovenska partizanka, bolničarka in narodna herojinja Jugoslavije. Rodila se je v številčni družini čevljarja.

Splet

Otroštvo in šolanje

Albina je imela še sedem bratov in sestra. Njen oče je bil samostojni čevljar, družina pa se je iz Dolenje Straže preselila na Vinico v Beli krajini, kjer se je rodila tudi Albina. Prva leta šolanja je obiskovala v Črnomlju, kjer je družina tedaj živela.

Po očetovi bolezni in smrti sredi tridesetih let je družina ostala brez pomembnega vira dohodka. Mati sama ni zmogla preživljati številnih otrok, zato je morala Albina že kot deklica občasno služiti pri drugih ljudeh. Delala je na različnih krajih na Dolenjskem, med drugim pri Vrhu pri Šmihelu, pozneje pa je živela pri sorodnikih oziroma drugih družinah na Brezovi Rebri pri Dvoru.

Šolanje je zato nadaljevala v različnih krajih; nekaj časa je obiskovala tudi šolo v samostanu v Šmihelu pri Novem mestu, osnovno šolo pa je dokončala v Ajdovcu.

Splet

Vključitev v narodnoosvobodilno gibanje

Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 se je šestnajstletna Albina vključila v narodnoosvobodilno gibanje. Sprva je opravljala kurirske in druge naloge na območju Dolenjske. Povezovala je posamezne aktiviste in partizanske skupine ter vzdrževala zveze med Brezovo Rebrijo, Novim mestom, Češčo vasjo in Prečno.

Po navodilih partijskega aktivista Hermana Heningmana se je decembra 1941 zaposlila v Novem mestu. V gostilni, kjer je delala, je uredila povezovalno točko, raznašala letake in vzdrževala stike s kurirji, ki so prihajali v mesto. Po približno treh mesecih se je preselila k materi v Češčo vas, kjer je nadaljevala kurirsko delo.

Junija 1942 je bila izdana in se je umaknila v partizanske vrste. V tem času je potekala velika italijanska ofenziva na osvobojeno partizansko ozemlje, zato se je enota razdelila na manjše skupine. Po koncu ofenzive so se skupine ponovno zbrale na območju Podstenic. Tam je bila Albina avgusta 1942 sprejeta v SKOJ.

Splet

Bolničarka v Tomšičevi brigadi

Decembra 1942 je postala borka v 3. četi 3. bataljona. V brigadi je opravljala predvsem delo bolničarke, najprej v četi, nato v bataljonu. Nekaj časa je bila tudi bataljonska sekretarka SKOJ. Sodelovala je v številnih bojih na Dolenjskem. Med drugim se je borila oziroma skrbela za ranjence v spopadih pri Ajdovcu in na Polici, pri Mirni in Trebincu, na območju Zagorice in Čateža ter pri Šentvidu pri Stični. Kot bolničarka je bila pogosto izpostavljena neposredni nevarnosti, saj je pod strelnim ognjem reševala ranjence in jih prenašala na varno.

V bojih je bila večkrat ranjena. Prvič naj bi bila ranjena že leta 1942 na območju Suhe krajine, nato januarja 1943 pri Zagorici. Marca istega leta je sodelovala v bojih pri Metliki, Ambrusu in Danah, kjer je skrbela za ranjence.

Posebej težko je bila ranjena 15. septembra 1943 na Velikem Osolniku v času obleganja Turjaka. V njeni bližini je eksplodirala mina. Po ranitvi se je zdravila v partizanski bolnišnici Jelendol v Kočevskem rogu, pozneje pa v belokranjskih Črmošnjicah in v Žumberku.

Leto 1944 in konec vojne

Leta 1944 je postala članica KPJ. Po zdravljenju se je vrnila v partizanske vrste in delovala na območju Bele krajine. Sodelovala je v bojih Belokranjskega partizanskega odreda. Spomladi 1944 je obiskovala partijsko šolo v Kočevskem rogu. Po končanem tečaju je kot bolničarka sodelovala pri evakuaciji ranjencev. Z letalskim transportom je bila prepeljana v Italijo, najprej v Bari in Gravino, nato v Barleto, novembra 1944 pa v Split. Delovala je v okviru 8. korpusa NOVJ.

Januarja 1945 je bila premeščena v otroški dom v Novigradu. Ob koncu vojne je bila nastanjena v Zadru, nato pa je prišla v Trst.

Povojno življenje

Po vojni je Albina Mali Hočevar najprej živela v Novem mestu, pozneje pa na Pagu, v Poreču, Kobaridu in Ilirski Bistrici. Decembra 1955 se je preselila v Maribor, kjer je ostala do smrti. Njene selitve so bile povezane s službo njenega soproga, častnika JLA.

Tudi po vojni je bila politično dejavna. V Ljubljani je bila partijska sekretarka na območju Poljan, pozneje pa je delovala v partijskih oziroma družbenopolitičnih strukturah v Krškem in Mariboru. Bila je članica Komiteja Zveze komunistov Slovenije.

Za svoje sodelovanje v narodnoosvobodilnem boju je prejela Partizansko spomenico 1941 in druga jugoslovanska odlikovanja. Za zasluge v boju je bila 13. septembra 1953 odlikovana z nazivom Narodnega heroja Jugoslavije.