J. P.

Kako si, prijatelj?

Porečem znancu Niku, ko ga srečam. »Ah, kaj bi jamral, saj veš sam, da je hudo. Sam, kot vidiš se pomikam po polžje, betežen in ves zlomljen. Žena je bolehna že več let. A, to že veš. Dala sva vlogo za dolgotrajno oskrbo, saj ima pet pridruženih bolezni, je pri njej demenca, invalidnost, pa ne vem, če bo kaj s to pomočjo, e – pomočjo, al' pomočjo na domu.«

Ja, kar dolgo se vse vleče! Veš da delam kot prostovoljec v Spominčici, pa me kar skrbi, da toliko ne omagam tudi sam, da bom potreben te pomoči. Vem, da smo v Spominčici Alzheimer Slovenije in mi na Dolenjskem dali konec leta 2023 pripombe ministrstvu na takratni predlog. V maju 2024 smo pripravili posvet na pripravo strategije o dolgotrajni oskrbi, naredili zaključke in jih poslali vsem občinam, dvajsetim, da jim bo lažje pripraviti strategijo pomoči ostarelim, mislim starejšim osebam. Kaj misliš, kako so se odzvali?

«Ja, gotovo so se zahvalili in izdelali strategijo!« Povem ti, da nič od tega, le pet občin je aktivnih. «Kaj pa centri za socialno, duševno, zdravstveno pomoč, se tudi oni ne odzivajo.« Kakor katera! V združenju nismo zadovoljni. Gre vse prepočasi, z veliko vprašanj, kot da se jim to ne da delati!

»Ja, slišim, da imajo v Sloveniji kar šestnajst vstopnih toč za svetovanje in sprejem vlog.«

»Ja, to drži, tudi zaposlili so veliko ljudi in so bili deležni doizobraževanja.« »No, potem pa bo šlo!«

Žal je 1. julij minil, plačujemo odstotek in kmalu bo 1. december in leto 2026, pa še vedno ni rezultatov.

J. P.

Sta dobila odgovor na vlogo? »Ne, ne, so naju zaslišale iz sociale in ni odgovora. Ko so videli mene, da se še gibljem, pa kaj skuham in pospravim, skrbim za ženo, ki še pride na teraso in maha vsem, ki gredo mimo. Čeprav jih ne spozna, pa kaj, ne verjamem, da bo kaj v prihodnjem letu s to dolgotrajno.«

Žalostno, porečem, mi je hudo. Poglej Niko, kot prostovoljec delam že 71 let, pa tudi jaz ne morem za gotovo pritrditi, da bo mene na starost kdo pedenal. Saj nisem zahteven, še vedno delam, se kulturno, športno in kreativno udejstvujem. Veš, sem bil na dan starejših na predavanju, no, srečanju delavcev v centrih socialne oskrbe, pa je tam bilo rečeno in napisano, da smo starci, s #starizmom# poimenovani. Sem se oglasil, da kaj to trdijo in pišejo ti mladi, da bi lahko vedeli, da je ta tujka, spominja me na egoizem, narcizem, eletizem in nacizem. Veš, nacisti so pobili kar milijon starejših, ubogih po Evropi!

«Ja sem bral, da naj kar crknejo, če ne morejo plačati dražjih zdravil, uvoženih iz tujine.« Ja, to drži, tudi midva bi šla v Carigrad zdravit demenco. A, veš, da stane tak en poseg do 2.500,00! «Moj bog, kam smo prišli. Nekateri bodo to zmogli. »

»Kaj misliš na novi zdravili, Lekanemab in Donanemab? Bova to zmogla z ženo, ko bo dan v uporabo tudi pri nas? Veš, v Avstriji in Nemčiji je že! Ko bi vsaj to šlo iz tega 1 % od najine pokojnine. Potem bom vesel, ker moja Urška, kot zdravnik pravi, je v začetni fazi demence.

Zdravilo pomaga upočasniti nastajanje tiste beljakovine v možganih. Bil bi vesel, da mi Urška ne odide prezgodaj! Da bi hodil v dom k njej in me ne bi prepoznala, bi se tudi sam zrušil, pokončal.«

Ne glej tako! So še ljudje z empatijo, razumejo, želijo pomagat, svetovati.

J. P.

Mi v Spominčici z delom ozaveščamo, osveščamo ljudi in svetujemo. Pravimo, pokličite na številko 114, svetovali vam bodo. »Sem klical, od ene do druge so vezale in nič konkretnega nisem zvedel. Da bo, bo ko bo, vse razčiščeno, dorečeno, zapisano in … sem si mislil, piš ga uh, kdo ne dela in zabušava, da je tako.«

Veš, kar zjokal bi se, od jeze, pa me je sram, sram tudi naše revščine, da bi kdo videl, kako nama gre. Zdravo hrano ne moreva kupovati, sadja, zelenjave, nama manjka. «Pravijo, mediteranska hrana! Ja, a z najinimi izkupičkom pokojnin pri 1.400,00 ne zmoreva. Otroci delajo, komaj sami shajajo z vnuki, plače nizke, zahteve velike in še na pogreb več ne smejo, ker jim delodajalec ne pusti.«

Kje je tukaj kaj vere, usmiljenje, pravica in vrednota pomoči nam starejšim! Bomo tako kot hlapec Jernej prosjačili za ubogaj ime.

«Veš, omenil sem že tisto srečanje, pa šel sem v dom pogledat, ker so otroci nastopali za starejše v domu. Hotel sem videti, kako se majo! Pa film Romy sem si ogledal. Vnukinja je babico popeljala v mladost, do njihove hiše na Danskem, sama je kar jokala, starša, zlasti mama pa, v dom, v dom naj gre in bo mir.« Prekleto, sem si mislil, že otroci so do starejših črtežni. Kaj še bo?

Ja, nič kaj dobro se nam ne piše. Zmerjajo nas s starčki, uporabljajo nov pojem »starizem« in nimajo usmiljenja, solidarnosti do nas, kot da oni ne bodo prišli v naša leta. Bojim se, da bo tako kot pisatelj Pascalini opisuje v romanu Ženici, tam na severu Evrope.

J. P.

«Sva se naklepetala, vendar si me potolažil, prijatelj Jože. Obišči naju zdaj, ko te bo morda Urška še spoznala.«

Ja, tudi sam se bojim vsega. Kmalu bom na tem, da bom rad imel del pritlične hišice, s štirimi ali dvema stanovanjema, tam 50 m2, v bližini lekarno, trgovino z živili, teraso, na katero bi kdaj kdo prišel zaigrati, zapeti, zavriskati in nam želeti lahko noč. Tega še nobena od naših občin ne načrtuje. Bloki, bloki, zid na zid.

Veš, sem prebral, da je bolnik dr. Zvezdanu Pirtošku, psihiatru, dejal: »Veste doktor, ne bojim se toliko demence, kot tega, da bom z njo ostal sam, pozabljen.«

J. P.

Sam povem, da me ne vleče v dom, med stene, rad bi še živel doma, v znanem in prijetnem okolju, z obiski otrok in vnukov, prijateljev in znancev. To si želim! Ne v blok brez dvigala, brez trgovin, gostilne. Kdo mi bo tam kaj skuhal, mi dal zdravila, me popeljal na stranišče, me umil, ko tega več ne bom zmogel.

»Vse to je v zakonu o dolgotrajni oskrbi, ko bo! Mislim, da jo midva ne bova dočakala, kot tudi moja žena ne. Tvoja je že tam, no, moja bo tudi kmalu! Veš, zbirajo podatke, kdo je opravičen do dolgotrajne oskrbe. Center in rdeči križ. Ne vem, kako ne izkoristijo seznamov vseh 42 prostovoljnih organizacij za socialno in zdravstveno oskrbo in bi imeli spiske v enem mescu.«

Bilo bi manj krivic, ki se bodo dogodile ljudem iz ranljivih skupin. »Morda je tu vzrok počasnosti pri izvajanju. Ti mlinski kamni ne bodo dali bele moke.«

Midva, lepo je, da sva se videla. No, objemiva se, mogoče se jutri več ne bova mogla. Pa srečno, raje OJ, v pozdrav, ne v jamranje.

Napisal za vas, Jožef Pečnik, koordinator Spominčice na Dolenjskem. Srečno!