Jure Kljajić

Naš jezik je vreden, da ga imamo radi, da ga negujemo, ohranjamo in prenesemo potomcem kot dobro dediščino večstoletnega bivanja na tej zemlji.

Prešernova sporočila sedaj bolje razumemo, ko nam jezik postaja tuj in ga moramo prevajati, ker ga več ne razumemo. Pravniški, uradniški zapisi so nerazumljivi in bi potrebovali prevod ali samo enostavno pojasnilo v domačem jeziku. Jezik mladih je poln tujih, nerazumljivih besed in potrebujemo pojasnilo. Z vnašanjem tujega zanikamo trud predhodnikov in svojo pripadnost naroda, ki ga jezik označuje.

Spodnja pesem je iz knjige Franceta Prešerna V tujem jeziku napisal sem knjigo. Zadnji prevod Kajetana Koviča vam lahko zbudi slabo vest, ker jezik svoje matere zanikate in ga delate tujega z mnogimi neslovenskimi besedami.

Beri počasi in razmisli:

''Vi, dediči slovanskega plemena,
ki morali ste mater zapustiti
in uka žejo kakor jaz gasiti
si pri dojilji nemškega kolena!
Preklel sem vas, a ne zavolj namena,

ker hočete Germanki pokaditi,
le da ste zmožni mater zatajiti,
zato vas moja jeza žge ognjena.
Pred tujko mora biti prava mati;
vendar rednico, ki ga je hranila,
rejencu čast veli obdarovati.
Iz plemenite rude, ne iz ila
naj bo, kar v dar prinaša prebogati,
ki bi drobiž s posmehom zavrnila.''

Razmislite o sporočilu o tujem jeziku, ki so ga Prešeren in sodobniki morali govoriti. Nam tega ni treba! Zato negujmo svoj jezik in ga prenesimo na potomce in naslednje rodove.

 Morda se premalo zavedamo:

- da je naš jezik preživel in med 14. jeziki na svetu dobil prevod Svetega pisma,

 - da smo 8. jezik v Evropi in na svetu s svojo slovnico,

- da so Primož Trubar, Adam Bohorič in Jurij Dalmatin poskrbeli za našo abecedo in prve knjige,

- da je Prešeren s svojo poezijo naš jezik naredil enakovreden tujim jezikom,

- da je pisal v nemškem jeziku, da bi začutili, kaj je tuje in naše.

Jezik je ogledalo duše. Naj zveni po naše!