Alojz Mihelčič: partizanski zdravnik, revolucionar, a končal na Golem otoku
Alojz Mihelčič – Petricov Lojze iz Vavpče vasi pri Semiču – je bil zdravnik, poliglot, revolucionar in eden od organizatorjev partizanskega zdravstva, vendar ga je po vojni doletela usoda, ki je bila za številne nekdanje revolucionarje nepredstavljiva: skupaj z ženo je končal na Golem otoku.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Alojz Mihelčič – ''Petricov Lojze'', zdravnik in revolucionar
Rodil se je 21. avgusta 1907 v Vavpči vasi pri Semiču, umrl 30. novembra 1974 v Novem mestu
Po osnovni šoli v Semiču je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, kjer je maturiral leta 1927, nato pa je šolanje nadaljeval na medicinski fakulteti v Ljubljani, Gradcu, Dunaju in Pragi, študij pa končal v Zagrebu. Tudi zaradi tega je bil poliglot in je poleg slovenščine ter srbohrvaščine tekoče govoril nemško, češko, latinsko.
Med študijem je bil politično aktiven; skupaj z bratom Jožetom Mihelčičem in agronomom Janezom Marentičem je v Petricovi zidanici sodeloval pri organizaciji prve konference belokranjskih komunistov.
Kot zdravnika v Metliki so ga oblasti internirale v Ivanjico (uradno vojaški manever rezervistov) in kasneje v Lepoglavo in Bilečo, kjer so interniranci sodelovali v javnih delih. Zaporniki so opisovali hudo trpljenje v taborišču a tam so imeli kljub vsemu organiziran tudi obisk soprog in dovoljenje prenočitev v mestu v času obiskov. To je marsikomu olajšalo življenje; proslavljali so tudi 1. maj s petjem, med drugim “Internacionalo” in “Bilečanko”.
Nekateri revolucionarji so pozneje v svojih spominih opisovali zapore iz stare Jugoslavije kot malenkosti v primerjavi z Golim otokom in tudi ponovno Bilećo pod upravo komunističnih oblasti.
Takoj po okupaciji se je vključil v ilegalno delo in ustanovitev metliškega odbora OF. Pri ustanavljanju metliškega odbora OF je sodeloval tudi pater Norbert Klement (prinesel tudi velik finančni prispevek odboru!), ki je bil sprva naklonjen odporniškemu gibanju. Leta 1942 se je zaradi vse globljega nasprotovanja komunističnemu nasilju, ki so ga izvajali tudi v Beli krajini od OF oddaljil in prestopil v protikomunistični tabor. Novembra 1942 je bil po padcu Suhorske belogardistične postojanke (kjer je bil kurat) ujet in po krutem mučenju ubit.
Lojze je v začetku leta 1942 je odšel v partizane. V partizanih je organiziral bolnišnice v kočevskih krajih (Kočarji, Kačji potok, Planina, Štale …), dokončno pa je bolnišnico postavil pri Travniku in dobila je ime “Vinica”. Aprila 1943 je bil premeščen v Cankarjevo brigado, bolnišnico pa je prevzel dr. Miroslav Gerbec-Borut in kasneje dr. Lojze Štrancar, ki je uvedel oddelek za tifusne bolnike. Bolnišnica je postala zelo uspešna s prihodom ruskega kirurga dr. V. T. Leonova. Med veliko ofenzivo je organiziral preselitev vseh bolnišnic iz Žumberka v Kočevski Rog, zatem pa nazaj v Žumberak in Belo krajino, kar je bil izjemen logističen podvig.
Mihelčič ni bil pomemben le kot zdravnik, ki je zdravil ranjence, ampak tudi kot organizator partizanskega zdravstva. Njegova naloga je bila poiskati primerne skrite lokacije, organizirati osebje, preskrbo, prevoz ranjencev in varovanje bolnišnic. V razmerah, ko je bilo treba bolnišnice zaradi sovražnikovih ofenziv večkrat preseljevati, je bila takšna organizacijska sposobnost enako pomembna kot samo zdravljenje.
Pri partizanskem zdravstvu ni deloval sam. Po njegovem odhodu so bolnišnico prevzeli drugi zdravniki, med njimi dr. Miroslav Gerbec-Borut in dr. Lojze Štrancar, pozneje pa je pomembno vlogo odigral tudi ruski kirurg dr. V. T. Leonov. Prav prihod izkušenega kirurga je bolnišnici prinesel nove možnosti pri obravnavi težjih ranjencev.
Brat Jože, komisar Prve belokranjske čete, je bil ujet (po tragediji Prve belokranjske čete na Gornjih Lazah) in 6. decembra v Ljubljani obsojen na smrt, 9.decembra ustreljen in pokopan v okolici Trsta. Eden od bratov, ki je bil interniran v Italiji, se je pridružil Prekomorski brigadi in padel pri obleganju Mostarja, najmlajši pa je emigriral v Avstralijo in se ob vstopu nove domovine v vojno z Japonci pridružil avstralski vojski in se boril na različnih bojiščih. Po vojni se je vrnil v Jugoslavijo in prevzel družinsko kmetijo.
Med organizatorji partizanskega zdravstva, nato postal sovražnik
Alojz je po vojni nadaljeval zdravniško prakso. Človek, ki je bil pred vojno komunist, med vojno partizanski zdravnik in organizator bolnišnic, po vojni pa je ostal zvest svojim prepričanjem, je leta 1949 postal žrtev istega političnega sistema, ki mu je prej pripadal. Zaradi svojih stališč je bil julija 1949 aretiran, obtožen in brez sojenja - le z odločitvijo političnega organa (!), skupaj z ženo Nado Kovačič Mihelčič – aretirano že 15. junija 1949.
Nada je bila rojena v Sodražici in je bila med vojno internirana v Gonarsu, sicer pa bila učiteljica (tudi v Črnomlju) in pozneje ravnateljica v OŠ Šmihel v Novem mestu. Oba sta dobila 24-mesečno prevzgojno kazen na Golem otoku. Alojza, ki je »svoja stališča revidiral«, kot so komunisti rekli skesancem ob fiktivnem priznavanju krivde so izpustili po 14 mesecih, Nadi pa so kazen še podaljšali – prestajala jo je 29 mesecev in bila pomiloščena 29. novembra 1951, ob Dnevu republike. Tudi Nada bi si zaslužila, da se njena življenjska zgodba bolje razišče.
Po vrnitvi je Lojze delo nadaljeval le nekaj časa; postal je razočaran in zagrenjen. Sicer pa je bil poznan kot velik intelektualec in revolucionar, seveda na koncu razočaran … Umrl je kot upokojenec v Novem mestu, kot velik domoljub – Belokranjec pa je želel biti pokopan doma - tako, da počiva pri sv. Duhu na semiškem pokopališču.
Dolenjski muzej hrani Mihelčičeve predmete iz partizanskega obdobja: partizanska kapa, ki je bila v njegovi lasti in je danes del muzejske zbirke, je tudi omenjena kot emblematičen predmet. V Bazi 20 (Baraka št. 22) pri Kočevskem rogu je stalna razstava, kjer so prikazane partizanske bolnice – med drugim tudi tiste, s katerimi je imel dr. Mihelčič povezavo. Muzej je v sodelovanju z občino označil tudi bolnišnice, kot je Jelendol, in pripravil informacijske panoje v slovenščini in angleščini.
Spomini in anekdote
Blaž Kočevar je zabeležil anekdoto, kako je med zimskim obiskom hudo bolnih in revnih sester, ki nista imeli denarja, v Sadinji vasi rešil situacijo plačila obiska: "Čeprav je bil ateist, jima je hudomušno naročil, naj zanj zmolita tri Očenaše ter Zdrave Marije in dolg bo poplačan.''
Učenke se spominjajo njegovega šaljivega zdravniškega pregleda: Na zdravniškem pregledu pred vstopom v šolo je dejal: "Suhcena a mišičasta, dolga ko lojtra ..., kar v šolo naj gre …''.
"Pa me je pregledal in rekel moji mami: 'Mina, kaj smo se zato borili, da bomo tako suhceno deco pošiljali v šolo … domov še za eno leto!". Pa sem, se igrala doma še eno leto.''
Zvonko Rus pripoveduje o dr. Mihelčičevem nemškem ovčarju, ki ga vedno spremljal. Nekoč – na nedeljskem kosilu v gostilni Makar v Metliki, je naročil zrezek zase in za psa. Zahteval je, da pes dobi hrano na enakem krožniku kot on – in ga tudi dobil. Gostilničar pa je krožnik po dogodku pred gosti razbil, da ne bi kdo mislil, da je gostje dobijo krožnik, s katerega je prej jedel pes. Nekateri sorodniki zatrjujejo, da je dogodek potekal v gostilni Badovinac, dr. Mihelčič pa naj bi krožnik razbil sam, po plačilu, vendar po številnih preverbah drži Rusova navedba.
Z prijateljem dr. Jankom Jarcem, novomeškim zgodovinarjem (rojen v Črnomlju), je po pripovedovanju znancev v javnosti pogosto govoril latinsko. Po eni od anekdot naj bi to počela tudi zato, da bi ju morebitni prisluškovalci težje razumeli. Ali je bil to res njun namen, danes ni mogoče zanesljivo potrditi, zagotovo pa anekdota dobro ponazarja Mihelčičevo izobrazbo in njegovo nekoliko nenavadno osebnost. Domiselno – saj je malo verjetno, da bi udbaši razumeli latinsko.
Družinska zgodba Mihelčičevih je bila izjemno razgibana. Brat Jože je bil po zajetju obsojen na smrt in ustreljen, brat Milan je padel v Mostarju, brat Mirko pa je emigriral v Avstralijo in se tam kot pripadnik avstralske vojske boril proti Japoncem. Alojz je vojno preživel kot partizanski zdravnik, vendar ga je po vojni čakala nova represija – tokrat s strani oblasti, ki jo je nekoč pomagal vzpostavljati.
Prav neverjetno je, da tako pomemben revolucionar in zdravnik ni opisan v slovenskih enciklopedijah, ampak je spomin nanj prepuščen lokalni skupnosti. Precej nejasnosti je tudi okrog sina, ki naj bi ga par Alojz in Nada Mihelčič imela in v bodoče bomo to poskušali bolje raziskati. Kot so že rekli pomembni ljudje: ''Revolucija žre lastne otroke.''
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
