Mira Artnak

Knjigo je izdal in založil Pokrajinski muzej Kočevje, za grafični dizajn je poskrbela Mina Fina – Grupa Ee, prevod v angleščino Sunčan Stone, lektoriranje Sara Turk.

Kaj imajo skupnega Aleš Gregorič, Tomaž Gregorič, Dino Kužnik, Jaša Müller, Vito Oražem, Urška Pečnik, Klavdij Sluban, Željko Stevanić, Bruno Toič in Rudi Uran?

Vsi so fotografi, vsi izhajajo iz Kočevja in vsi so predstavljeni v knjigi IZVOR: KOČEVJE, Fotografija desetih, ki je nastala ob 10. obletnici Likovnega salona Kočevje.

Mira Artnak

Potem, ko je Likovni salon Kočevje v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja doživljal svoj največji razcvet, je njegova dejavnost v devetdesetih letih popolnoma zamrla. Leta 2015 je Pokrajinski muzej Kočevje galerijsko dejavnost obudil na novi lokaciji z ohranitvijo imena pa povezal preteklost s sedanjostjo.

V prostorih »stare lekarne« se je v desetih letih zvrstilo več kot štirideset razstav s spremljevalnimi dogodki in pedagoško-andragoškim programom.

Mira Artnak

Razstavni program smo v časovnem obdobju od junija 2025 do junija 2026 namenili predstavitvi umetniških fotografov katerih izvorni kraj je Kočevje. Vzporedno je nastala publikacija IZVOR: KOČEVJE, Fotografija desetih, ki obravnava deset umetniških foto ustvarjalcev, ki so si slogovno in generacijsko povsem različni, združuje jih le izvorni kraj, t. j. Kočevje.

Kot je zapisal Miha Colner v uvodnem delu besedila: »Kriterij za izbor nikakor ni zgolj tehnično obvladovanje medija in profesionalno delovanje, ampak zlasti dolgoročna vizija in doslednost praks izbranih fotografov. Vseh deset ustvarjalcev namreč deluje bolj ali manj načrtno, dolgoročno, premišljeno in (nekateri tudi izrazito) obsesivno. Kljub tem kategorijam so si le-ti tudi popolnoma različni, saj jih povezuje le (izvorna) pripadnost nekemu okolju, ki je izjemno majhen in obroben v kulturnem in političnem smislu.«

Mira Artnak

Avtorica publikacije in vodja projekta Nadja Kovačič je v knjigi predstavila vsakega od fotografov s krajšim besedilom in biografskimi podatki, poleg tega pa so v knjigi objavljene reprezentančne fotografije vsakega izmed obravnavanih fotografov.

Aleš Gregorič (1966) je predstavljen s serijo Brutalna arhitektura ex Yu., ki je nastajala med leti 2020–2024.

Pozabljeni partizanski spomeniki na območju nekdanje Jugoslavije Aleša Gregoriča fascinirajo že daljše obdobje. Veličina, mogočnost vrhunskih kiparskih stvaritev, ki so umeščene v pokrajine, v sebi nosijo močno sporočilnost. Avtor na fotografijah ne problematizira njihovega zanemarjanja, pozabe ali celo uničenja. Zanima ga predvsem pompoznost in mogočnost v pokrajini. Učinek mogočnosti na gledalca. Ukvarja se z magičnostjo atmosfere, ki spomenik obdaja, in veličino trenutka ob nastanku fotografije.

Mira Artnak

Tomaž Gregorič (1969) serija Periferije

Nadrealnost krajin in podob bi bila lahko oznaka večdesetletnega fotografskega opusa Tomaža Gregoriča. Fotograf, ki se ne zavezuje ustvarjanju zaključenih serij, ampak v njegovem vsakdanu nastajajo podobe spremenljive dejavnosti. Podobe, ki so avtorjeve fascinacije nad vsakdanjostmi, tudi podobe trenutnega razpoloženja in bivanja. Tomaža Gregoriča navdihujejo trenutki, doživljaji ali slučaji, ki se pripetijo in izzovejo njegovo oko. Zanimajo ga anomalije in bizarnosti vsakdana, ki večinoma o(b)stajajo na obrobju človekove zavesti.

Dino Kužnik (1986) je s serijo Shaped by the West začel uveljavljati svojstven fotografski izraz. Na potovanjih po Združenih državah med leti 2016 in 2019 je nastajala serija podob, ki predstavlja umetnikov pogled in doživljanje tako imenovane obljubljene dežele. Ameriške sanje, kot jih interpretira Dino Kužnik, so pravzaprav stereotipne predstave in simboli o tej obljubljeni deželi.

Jaša Müller (2000) serija Avtoportretov

AVTOPORTRETI, na katerih je Jaša Müller upodobljen do ramen in zre naravnost v gledalca, so podlaga, ki jo fotograf nadgrajuje z različnimi tehnikami. S svojim eksperimentalnim pristopom ustvarja izrazito avtorsko fotografijo in v njej išče drugačne dimenzije izražanja.

Njegov postopek ustvarjanja je kombinacija digitalne in fizične obdelave.Končni rezultat so fotografije, ki izhajajo iz njega in hkrati na njem samem. Nevtralen, brezizrazen avtoportret se spremeni v paleto čustev in duhovnih stanj.

Mira Artnak

Vito Oražem (1959) je predstavljen s serijo hologramov, ki so nastajali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Holografija je medij, ki se je začel razvijati konec šestdesetih let prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike. V Evropi je svoj vrhunec doživel sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. V tem času je Vito Oražem kot soustanovitelj holografskega laboratorija v Osnabrücku in kot eden od soustanoviteljev Nemške družbe za holografijo (Deutsche Gesellschaft für Holografie) raziskoval mejna območja umetniške holografije.

S svetlobnimi in vizualnimi instalacijami je v mediju, ki je takrat veljal za prvenstveno znanstvenega, preizkušal in preizpraševal njegove umetniške razsežnosti.

Urška Pečnik (1991), Moda = Art

Svoj fotografski jezik gradi s prepletom edinstveno izrazitega sloga in elementi visoke modne, tudi komercialne fotografije. Pri svojem delu Urška Pečnik elemente glamurja in visoke mode prepleta z obrobnimi, nepredvidljivimi inscenacijami. S prizori, ki jih umešča v marginalne prostore avtobusnih postaj, surovega naravnega okolja, razpadajočih stavb poudarja kontrast med modno eleganco in vsakdanjostjo.

Njena scenska prizorišča, pa naj so to ambienti sedemdesetih ali osemdesetih let prejšnjega stoletja ali obcestna nabožna znamenja, so vedno premišljena. Prav tako so premišljeni nenavadni detajli, ki zapolnjujejo prostor (nabožne podobe, preproge, pohištvo, okrasni predmeti) ali hišni ljubljenčki, ki postanejo kot statisti del prizora.

Klavdij Sluban (1963)

Peglezen in bič sta predmeta, ki predstavljata izhodišče in osrednjo temo razmišljanja Klavdija Slubana zadnje obdobje njegovega ustvarjanja. Prvi (peglezen) predstavlja simbol preživetja in življenja, drugi (bič) simbol trpljenja in kaznovanja, smrti. Predmeta, ki sta bila nemi priči dogajanj v koncentracijskem taborišču Rab. Leta 2022 se je Klavdij Sluban srečal s sedemnajstimi bližnjimi in daljnimi sorodniki z območja Starega in Novega Kota (Binkla) v Loškem Potoku, ki so se iz taborišča vrnili. Spoznal in dokumentiral je njihove zgodbe.

Preživete grozote je mnogokrat težko ubesediti, zato Klavdij Sluban uporablja jezik tenkočutnega in spoštljivega fotografa.

Serija, ki nastaja tudi v sodelovanju z Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije, je v knjigi predstavljena prvič.

Željko Stevanić (1975) je predstavljen s ciklom fotografij poimenovanih Vodne vizije za katere je inspiracijo dobil v dokumentarnem filmu Vodni barodni režiserja Jérôma Fritela. Ob tem izpostavlja pomen, ohranjanje in dostopnost čiste pitne vode. Vsakdanje prizore valovanja vodne gladine, odbleske svetlobe in pojav senc spreminja v osebne avtorske vizije. Ne gre za veristično posnemanje resničnega sveta, ampak z upoštevanjem svetlobe kot temelja fotografije ustvarja abstraktne podobe v igri svetlobe in teme.

Avtor nas preko svojih poetičnih podob vedno znova opozarja na krhkost in minljivost vode. Kljub neizmerni moči, ki jo ta premore, je voda občutljiv in ranljiv organizem.

Bruno Toič (1966) je v knjigi predstavljen s portretno in reportažno fotografijo kočevske subkulture devetdesetih let 20. stoletja. Mojstrsko se je izuril v lovljenju koncertne atmosfere in hipnosti trenutka. V množici ljudi zna poiskati karizmatične, nenavadne posameznike, pri čemer se spretno izogiba ekscesnim poudarkom. Vedno znova se izkaže kot izvrsten portretist, pa naj bo to portret nastopajočega ali obiskovalec koncerta.

Poleg spremljanja kočevske subkulture, ustvarjanja mnogih portretov svojih najbližjih, prijateljev in znancev ter avtorske fotografije pomembno mesto v njegovem fotografskem arhivu nosijo reportažne fotografije zgodovinskih dogodkov, kot so osamosvojitveni procesi, shodi in protesti ob demokratizaciji in nastajanju nove slovenske države.

Rudi Uran (1961)

Ustvarja Dialoge, ki se med seboj dopolnjujejo in so polni medosebnega razumevanja ter harmonije.

Prizorov ne išče vnaprej ali z namenom, da bi že obstoječim fotografijam našel primeren par. Dialogi nastajajo spontano v dolgotrajni post-produkciji ob pregledovanju neskončnih količin materiala, ki neprenehoma nastaja. Rudi Uran je fotograf, ki dnevno beleži prizore svojega bivanja. Ob pregledovanju njegovih fotografij bi bilo skoraj mogoče rekonstruirati poti, ki jih je prehodil in kjer se je zadrževal. Z izrazitim občutkom za estetiko išče prizore na ulicah, cestah, v trgovinah tudi parkih.

V fotografski objektiv beleži prizore vsakdana ljudi in živali. Naj je to rekreativni tekač, naključni posameznik, labod na Dravi, psi in otroci pri igri ali ritem nakupovalnih vozičkov pred trgovino, grafit na cesti ali gradbena konstrukcija, vselej so njegove fotografije estetsko dovršene in izpovedne.

Pokrajinski muzej Kočevje