L.M.

Že smo vstopili v praznični december, ko se srečamo z Miklavžem, Božičkom in z dedkom Mrazom, ko se poslovimo od starega leta in polni pričakovanj vstopamo v novo. To je čas pričakovanj, lučk, okrasitev, obdarovanj, topline.

A decembrski blišč lahko tudi slepi in razgalja: osamljenost, občutek odrinjenosti, nevrednosti, nezaupanja, bolečine, pomanjkanja. Za veliko ljudi je praznični čas najtežje obdobje leta. Za premislek o »bleščečem« decembrskem času smo poprosili Toneta Kerina, po rodu Krčana, ki je 38 let kot misijonar deloval na Madagaskarju, pred skoraj tremi leti pa se je zaradi zdravstvenih razlogov vrnil v Slovenijo in je zdaj župnik v Župniji Brusnice. Še kako vidi razlike med življenjem v revščini in obilju.

Kaj je karitas

Brusniški župnik in misijonar Tone Kerin svoje življenje daruje za druge

Slovenija

FOTO: Misijonar Tone Kerin z Madagaskarja prišel oznanjevat v Brusnice

S svojo karizmatičnostjo, energičnostjo, preprostostjo in dostopnostjo, a tudi z jasno in duhovno globoko govorico Tone Kerin navdušuje Dolenjce, ki so zanj drugačen izziv, kot so bili Malgaši na afriškem otoku. A kot pravi, je vse pravzaprav zelo preprosto: »Če imaš rad Boga in ljudi, je svet čudovit in življenje lepo.«

Osebni arhiv

Kako gledate na praznični december?

»V Evropi in v Sloveniji december v nas prebudi topla čustva, kar je lepo – dvanajst mesecev delaš in se potem razumljivo veseliš prostih dni. Zaveš se, da življenje ni le delo, ampak tudi praznik. Meni so vse te prižgane lučke in darila nekaj lepega – odpirajo pogled v humanost ljudi in sveta. December je mesec dobrote, odprtosti, druženja, praznovanja, obdarovanja in to ima vsak rad.

A največ, kar si ljudje lahko damo, je pozornost do človeka – da ga na cesti pozdraviš, se mu nasmeješ, poklepetaš, vprašaš ženičko, ali jo še vedno boli kolk. Tako človek začuti bližino, pristno človeško ljubezen. Zato je december milosten čas, ki ga moramo ljudje izkoristiti, da se zbližamo, da postanemo ena velika družina – najprej v svojem domu, potem v župniji, krajevni skupnosti, v občini. Gre za občutek pripadnosti, kajti človek ni otok, ampak je družabno bitje, in drug brez drugega ne moremo. Božič, rojstvo Jezusa, pa nam pomaga tudi k občutku čarobnosti življenja.«

Za veliko ljudi so lučke in blišč le nepotrebno zapravljanje denarja.

»Sam ne mislim tako. Rad vidim, da je okrog božiča vse razsvetljeno, kajti luč pomeni življenje in da nisem izgubljen, tema pa pomeni smrt, greh, zapuščenost, osamljenost. Več je lučk, bolj čutiš svetlobo, upanje, ljubezen, pripadnost, varnost, sprejetost.

Ljudem zato pravim, da naj kar tistih 14 dni prižgejo vse lučke, ki jih imajo, ter zapravijo nekaj evrov za to, saj bo njihova duša dobila deset tisoč evrov vrednot, da bodo živeli v svetlobi, da bodo začutili, da se je Jezus rodil zanje, in to v najbolj ponižujočih okoliščinah, v revščini. Zakaj pa pri krstu prižgemo lučko? Da človek ni več v temi, da je Bog z njim. Ta lučka naj gori vse dni življenja, da ne zgrešimo prave poti.«

Skoraj štiri desetletja ste delovali v čisto drugačnem svetu od našega – v zakotjih Madagaskarja, na katerem vlada veliko pomanjkanje. Kako ste tam praznovali sv. Miklavža in božič?

»Druga stran veselega decembra je trapasto zapravljanje denarja, česar na Madagaskarju seveda ni bilo. Decembrski prazniki so tam res lepi in polni, ampak ne denarja in vsega obilja, ampak hvaležnosti, da so še na svetu, da se lahko veselijo s svojimi bližnjimi.

Tam je decembra sploh vse drugače: ni mraza, je grozno vroče, 35 stopinj Celzija in več, v zraku je grozna vlaga. Božični čas je tudi doba lakote, hrane ni. Riž bo obrodil šele januarja ali februarja. Malgašem je zato za božič težje pričarati neko pričakovanje, da je rojstvo Jezusa luč za pravo smer, saj ljudstvo takrat živi v temi. A se seveda da.

Ne toliko z zunanjo manifestacijo – adventni venčki bi se npr. v tisti vročini takoj posušili, sveče so tako drage, da nihče ne bo kupil štirih, tudi lučk za okrasitev skoraj ni. Čarobno vzdušje je zato treba pričarati z razlago božje besede, molitvijo, s pesmijo. Zgodbo sv. Miklavža poznajo, a obdarovanj tam ni – s čim?«

Osebni arhiv

Ste za božični večer pripravili polnočnico?

»Seveda. Polnočnica je bila vedno vrhunec praznovanja – polna cerkev ljudi se zbere in občutek imam, da Malgaši bolj začutijo odrešenje kot mi. Razlog je po mojem v pričakovanju, da mogoče pa ne bodo umrli od lakote, da jim bo narava dala dve ali tri banane. Vedno gre za pričakovanje nečesa boljšega in upanja, ki jih drži pokonci. Včasih sem se še sam čudil: kako lahko ti ljudje upajo, ko pa nič nimajo.

Ob božiču sem najrevnejšim družinam vedno podaril riž, da so se vsaj za praznike lahko najedli. Ravno tako sem za najrevnejše in zapuščene otroke s pomočjo kuharice pripravil kosilo. Kakšna hvaležnost! Imel sem tudi navado, da sem za božič in novo leto povabil na praznovanje vse tamkajšnje policiste, kakih dvanajst jih je bilo. Svoje bližnje so imeli po nekaj sto kilometrov daleč in so bili osamljeni, tako pa smo se povezali in bili srečni.

Ob božiču smo v fari vedno imeli tudi krst kakih 40–50 otrok, po maši pa takšno praznovanje, da je kaj! Zdaj smo odrešeni! Ljudje se zadržijo pred cerkvijo, klepetajo, nato pa se obiskujejo med seboj, si voščijo, kaj popijejo, skratka, praznovanje traja vsaj do 3. januarja. Vmes pride še novo leto, ko si privoščijo meso, zakoljejo prašiča.

Tudi meni so vedno prinesli lep kos mesa ali me povabili na pojedino. Človeška dobrota takrat pride do izraza. Res so veseli in hvaležni Bogu, da so dočakali še eno leto. Ker to tam ni tako samoumevno kot pri nas, saj vladajo revščina, lakota, bolezni, polno je lopovov in nevarnosti.«

Se Malgaši obdarujejo?

»Radi se obdarujejo, pa ne toliko za praznike. Največ jim pomeni skupno kosilo s prijatelji in sorodniki – malo riža in kura. Za novo leto in božič si podarijo kaj denarja, skupaj kaj popijejo. To jih drži skupaj – vsaka družina si prej kot riž pridela sladkorni trs in iz njega odličen malgaški rum. Za novo leto in božič pa mož tastu obvezno prinese kuhano škofijo od kure v znak spoštovanja, sicer mu lahko vzame ženo. Seveda sledi pogostitev, pogovor ob pijači …«

Nekateri misijonarjem očitajo pokristjanjevanje. Kako jim odgovarjate?

»Nikomur ne vsiljujemo vere, le živimo svoje krščanstvo. Če jo hočejo sprejeti, pridejo. Malgaši verujejo v prednike, a povem jim, da jih ti ne morejo odrešiti. Tudi obstoječe oblastne strukture jim vlivajo strah. Spoznati morajo, da je krščanstvo ljubezen in osvoboditev, da nam je pot v večnost odprta, če bomo pošteno živeli.

Ugotavljam, da je mogoče širiti krščanstvo samo prek komunikacije – bolj si z njimi povezan, bolj z njimi živiš, jim pomagaš, bolj se navzamejo božje besede. Želja po veri pride. Seveda pa se je najprej treba naučiti njihovega jezika. Slovenski misijonarji smo v Afriki res veliko naredili. Tja smo prinesli vrednote, kot so: poštenost, zvestoba, delo in napredek.

Razvili smo izobraževanje, kmetijstvo, prinesli zdravila … Izobrazba je edina pot do napredka in resnične osvoboditve ponižanega malgaškega človeka. Tudi kristjanov je vse več. Ko sem prišel v neko vas, je bilo npr. tam deset kristjanov, v trinajstih letih pa osem tisoč.«

Malgaše občudujete med drugim zaradi izjemnega veselja do življenja. Tega pa pri nas manjka. Zakaj?

»V Sloveniji in sploh zahodnem svetu pogrešam veselje do življenja. Na Madagaskarju je polno otrok, življenja in veselja. Tam ljudje skrbijo za svoje življenje, ker ne vedo, ali bodo jutri še živi. Bolni so, pa upajo do konca! Mi pa se pogovarjamo o uzakonjanju pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja! Malgaši bi znoreli, če bi se kaj takega dogajalo pri njih.

Kot opazujem in mi je hudo, pri nas levičarska politika širi laicizem in želi zrušiti krščanske vrednote, od vere do družine. Ta politika ne mara neodvisnega, svobodnega človeka, ker ta misli s svojo glavo in se ne da voditi. A kristjanom nam ne sme biti težko reči, kdo smo, in imamo vso pravico povedati svoje mnenje. Za to si bom vedno prizadeval. Sicer pa na splošno velja – ne zapirajmo se vase, ne bodimo tako samozadostni. Odprimo svoje pokrovke na loncih …«

L.M.

Opozarjate, da imamo Slovenci premalo otrok.

»Drži. Družina v Afriki nekaj velja, največje bogastvo so otroci. Tu pa na cesti srečujem mlada dekleta s tremi psički namesto s tremi otročički. Slovenijo bo uničila ravnodušnost do potomcev. V cerkvi sem jasno povedal fantom, da naj prenehajo v rokah božati tiste telefone, ampak naj raje gredo do deklet in božajo njih. Naj se ženijo mladi, dokler se jim še da prilagajati. Pri 40 letih se pripravljaš na smrt, ne pa na poroko!

Rečem jim – imejte več otrok, če jih ne boste mogli preživeti, vam bom jaz pomagal. Da bomo Slovenci preživeli! Imeti otroke je nekaj najlepšega. Vzrok te lenobe celo v ljubezni vidim v prenasičenosti vsega. Pa tudi Cerkev nosi del krivde, ker je spolnost imela za greh. Ne drži, to je eden najlepših darov, ki jih je Bog dal človeku. Če ga izkoristiš, pa je to lahko največja svinjarija. Če sam ne bi postal duhovnik, bi se gotovo poročil in imel 16 otrok!«

Menda ste na Madagaskarju celo pomagali ženski pri porodu, torej pri novem življenju.

»Ja, celo dvakrat. Najhuje je, ker tam umirajo mlade mamice. Mnoge rodijo prvega otroka že pri 16 ali 17 letih. Večkrat so me prosili, da sem jih peljal v bolnišnico, saj sem imel v občini z 90 tisoči ljudmi edini avtomobil. Tako sem nekoč divjal z avtomobilom in mlado mamico, ki je rojevala, ter nekaj ženskami zadaj v avtomobilu sto kilometrov daleč. Po vseh jamah in grapah.

Ženske naenkrat začnejo vreščati, da bo rodila. Ustavim, voda je dekletu res odtekla. Ženske napodim, s svojim pomočnikom pa sva hitro uredila zadaj prostor, imel sem sveže brisače in kmalu sva potegnila ven otročička. Kako lepo je bilo, ko je zajokal. Nato smo se peljali do bolnišnice in zdravnik je rekel, da je vse v redu. Vsi smo si oddahnili.

Drugič pa me je sredi noči zbudila specialistka ginekologije Tadeja Kotar, srčna ženska in naše gore list, ki je prišla za nekaj časa pomagat na Madagaskar, da naj peljem hitro v bolnišnico dekle, ki je rojevalo. Otročičku je že gledala ven rokica, ni se dalo rešiti. Pulza ni imel več.

Divjala sva 90 kilometrov daleč od 2. do 7. ure in zdravniku v tej protestantski bolnišnici rekla, da naj reši vsaj mamico, otrok je verjetno že mrtev. In čez nekaj ur naju obvesti, da so rešili oba. Otroka so oživljali in je uspelo. Mulc je danes star 29 let! Seveda smo proslavili s pivom!«

Zdaj ste že tretje leto v Sloveniji. Ste se težko privadili na drugačne, boljše razmere, na vse obilje, ki ga tu uživamo?

»To obilje me ne gane. Ni pomembna le dobra hrana, srce mora biti umirjeno. Tudi tu rad jem riž, celo malgaškega še imam. V Sloveniji sem se moral najprej navaditi na posteljo, tam smo vsi spali na zemlji. Bile so bolhe, stenice, uši. A kljub vsemu je bilo lepo med Malgaši, ker imajo tako vesel pogled na življenje in občutek skupnosti. Veliko smo se pogovarjali in si izmenjavali mnenja, to zelo pogrešam.«

Kot duhovnik ste blizu ljudem. Kaj opažate, da so največji problemi naše družbe?

»Največja rak rana družbe je ravnodušnost, ki je prišla tudi v Cerkev. Nič ni vseeno. Cerkev je poklicana, da ljudem postavlja ideale, h katerim naj vsak vse življenje počasi pleza in se trudi ter lepo krščansko živi. Seveda pa ne gre brez spovedi in nedeljskega bogoslužja. Tega ljudje niso več navajeni, kriva pa je tudi Cerkev, ker je ljudem popuščala. Ni izgovora, da ni časa.

Pred kratkim sem imel pogreb stare mame, na katerega vnuki niso prišli, ker so imeli nogometno tekmo. Res žalostno. Otroke pri verouku vedno učim spoštovanja staršev in starih ljudi – ti so modrost. Ko jih družba začne porivati na rob, je z njo konec, propadla bo.

Ljudje potrebujejo božjo besedo, da jim dušo razbremeni, da se vsaj v cerkvi ne počutijo utesnjene. A brez spovedi ne gre in tu smo v Brusnicah veliko naredili. Zakaj bi pred Bogom imeli neko kartoteko, ko pa se lahko sproti spovemo in osvobodimo grehov?«

L.M.

Kako so vas sprejeli Brusničani? Menda se je obisk pri mašah zelo povečal.

»V Brusnicah je oaza dobrote v Sloveniji. Tu živijo res dobri ljudje. Lepo so me sprejeli, skrbijo zame, prinesejo kosilo itn. Če mi kdo pokloni kak dar, se zahvalim in ga pošljem malčkom na Madagaskar, ki nimajo kaj jesti. Izobilje lahko izkoristiš tako, da pomagaš drugim. Obkrožajo me tudi predani župnijski sodelavci, kar je blagoslov posebne vrste.

Vesel sem, ko mi ljudje pravijo, da se zdaj čutijo kot skupnost, bolj povezane in sprejete, da se družimo, odpiramo teme in vprašanja ter skupaj iščemo pot. Imeli smo že zanimiv moški zajtrk, v načrtu imamo tudi ženski zajtrk s kakim zanimivim gostom. Skrbimo za pestro dogajanje.

Na začetku pa sem bil kar razočaran, ko sem šel zvečer ven, pa ni bilo na cesti nikogar kot jaz in par psov in mačk – kako drugače kot na Madagaskarju, ko je bilo vedno živahno, vedno se je trlo ljudi. Se pa zdaj spreminja – na cesti se ustavimo in pogovarjamo. Ljudje čutijo, da je takšno življenje bogatejše. Tudi v gostilni koga nagovorim, da naj pride še v cerkev. In ga potem zagledam. Naš nov župnijski dom je vedno odprt za vse, nimam uradnih ur, župnik za ljudi in za Boga sem 24 ur na dan!«

K dobroti nagovarjate tudi najmlajše v brusniški fari.

»V Brusnicah navajamo naše otroke v adventu, da naj darujejo za lačne otroke. Lani so veroukarji zbrali 1.500 evrov. Sploh ne morejo verjeti, da nekateri res nimajo hrane. En ministrant je prinesel dar in jokal, tako se ga je dotaknilo. V človeku je zasejana dobrota – če jo znamo gojiti, se bo razvila, sicer pa zamrla.

Ne pozabimo, da 75 odstotkov vseh ljudi na svetu trpi lakoto, le Evropa je vsega prenasičena. Zato je smrtni greh oz. božji rop, da se norčujemo iz hrane in jo mečemo stran. Kupi manj! Je res potrebna vsak dan nova obleka, če pa jih imaš že cel kup v omari?! Če imaš preveč denarja, daruj ubogim. Ne pozabimo – poklicani smo k medsebojni izmenjavi dobrin. Bogastvo samo po sebi ne prinaša sreče, osrečuje le, če ga znaš deliti. Preobilje nas zapira vase, ker smo potem neodvisni.«

Pogrešate Madagaskar, bi se tja radi še kdaj vrnili?

»V treh letih sem se tja dvakrat vrnil – na smrt bolan sem šel reševat ljudi hude lakote. Na hitro sem v Sloveniji s pomočjo dobrih ljudi zbral 46 tisoč evrov in kupil riž. Ni lepšega – mrtev pogled, nato žar v očeh. Zame mi je bilo vseeno, samo da sem jih rešil. Na Madagaskarju sem bil tudi letos dva tedna in odkrito povem – raj sem znova odprl, vanj pokukal in šel nazaj. Res sem bil srečen.

Manjka mi malgaškega življenja in svobode, to ne bo izginilo, a tudi tu mi je dobro. Sem pa vesel, da moje delo v Afriki ni bilo zaman, da se vidijo neki sadovi – da so ljudje sprejeli krščanstvo, da delujejo šole, ki smo jih postavili, skratka, hvaležen sem Bogu, da je delal po meni.

In tudi tu bomo še veliko naredili, saj so ljudje odprti. Sicer pa nikoli v življenju ne smemo obupati. Duhovnik pa je kot tečaj na nihajočih vratih – ta se odpirajo proti ljudem in proti Bogu. Če tečaj zarjavi, ne gre. Ljudi obračaš k Bogu, a tudi sam moraš imeti stalne povezave z njim.«