Osebni arhiv

Tam so so jezera hladna in čista, zrak pa oster in neokrnjen. V divji in neokrnjeni naravi. A čeprav njen rojstni kraj leži več kot 1.800 kilometrov južno od Buenos Airesa, je bila Slovenija v njenem življenju od prvega dne. Irene Francisca Iglič je otrok slovenskih staršev, Ljubljančanov, ki sta se po drugi svetovni vojni ločeno znašla v Argentini in se tam tudi spoznala.

»Oče in mama sta se svojega življenja v Sloveniji, takratni Jugoslaviji, spominjala z veliko ljubeznijo. Pogovarjala sta se o dogodkih, ljudeh in krajih, ki so jima bili skupni. Z bratom in sestro (jaz sem tretja po vrsti) smo te zgodbe poslušali z velikim zanimanjem. Tako sem Slovenijo vzljubila in spoznala že dolgo pred prvim obiskom leta 1980,« pove Irene, zdaj nekaj dni upokojenka, ki je poklicno pot sklenila na Srednji šoli Črnomelj.

FB

Očetova družina se je večkrat selila po Ljubljani; njihov zadnji naslov je bil na Kidričevi ulici 6. Mama je živela nasproti trnovske cerkve, v podnajemniškem stanovanju s starši, bratom in sestro. Od doma je odšla pri sedemnajstih letih in staršev nikoli več ni videla. Tudi oče je zapustil starše in brata; bil je pet let starejši od mame. V Sloveniji danes živi njena starejša sestra z družino, brat pa je v Patagoniji.

V Patagoniji so bili edina slovenska družina. Spomin, ko so nekoč obiskovalci njeno starejšo sestro nagovorili v slovenščini in je ta presenečeno stekla k mami z besedami, da »še eni ljudje govorijo kot mi«, je ostal živ dokaz, kako redko in dragoceno je bilo srečanje z rojaki.

Materni jezik in kultura sta bila stalnici njihove vzgoje; doma so morali govoriti izključno slovensko tudi takrat, ko je mama pekla potico, pripravljala štruklje, sarme in polnjene paprike. Brala jim je slovenske knjige in vodila t. i. nedeljsko slovensko šolo, pri kateri jim je posredovala osnovno znanje jezika. Bila je tudi odlična pevka.

»Naučila nas je pesmi, kot so Čuk se je oženil, Marko skače, Slovenka sem in Dekle je po vodo šlo. V slovenščini smo molili in se učili molitev, recitirala pa nam je tudi Prešernove in druge znane pesmi – Povodnega moža, Vrbo, Janičarja in še mnoge druge.«

Osebni arhiv

V zimski pokrajini, v katero sta leta 1980 prvič prispeli s sestro z vlakom iz Francije, jo je domovina njenih staršev globoko ganila. Srečanje z ljudmi in kraji, o katerih je prej le poslušala, je doživela kot uresničene sanje. Drugič je prišla leta 1990, ob sestrini poroki, leta 1997 pa se je odločila za veliko življenjsko spremembo – v Slovenijo se je preselila za stalno. Prelomni trenutek za odločitev o novem življenju je bil povezan z ljubeznijo, vendar v nekoliko drugačnem smislu.

»Znašla sem se na razpotju in morala sem narediti velik korak. Sestra in njen mož sta me skupaj s triletno hčerjo povabila v Slovenijo in mi omogočila nov začetek. Pri sedemintridesetih letih sem z dvema velikima kovčkoma in velikimi pričakovanji prispela v novo okolje.«

Sprva je živela v Ljubljani, nato dve leti in pol v Črnomlju, kjer je tudi delala. Pozneje se je zaradi nove službe preselila v Novo mesto. Dopoldne je poučevala na osnovni šoli, popoldne pa v zasebni jezikovni šoli. Leta 2002 je spoznala partnerja, s katerim imata sina, in od takrat živi v Škocjanu.

»Leta 2019 me je s Srednje šole Črnomelj poklicala takratna ravnateljica Betka Prus zaradi nadomeščanja porodniškega dopusta pri pouku španščine. Kasneje sem prevzela tudi poučevanje angleščine,« pripoveduje Irene, ki se je s tega delovnega mesta upokojila. V šolskem kolektivu se ni počutila zgolj sprejeto, ampak tudi kot del velike družine. V najlepšem spominu bo ohranila veselje do dela v razredu in lepe odnose z dijaki, športne dneve, prireditev Noche Hispana (Španska noč), spuste po Kolpi, izlete in vsakodnevna druženja s sodelavci. Tudi solze so bile in jeza, vendar na to raje pozabi.

Osebni arhiv

Čeprav danes živi in ustvarja v Sloveniji, Patagonija ostaja del nje. Nazadnje jo je obiskala leta 2019, ko je bivala pri bratu v Trelewu, in tja se namerava znova vrniti, morda septembra ali oktobra, ko bo tam že toplo. »Saj veste, občasno me preplavi domotožje, čeprav sem se po vseh teh letih v domovini staršev in zdaj svoji domovini dobro prilagodila in tu našla svoj prostor,« pove in doda, da jo je že v mladih letih zaznamovala želja po služenju drugim. Tako je pri petnajstih letih celo razmišljala o redovništvu in kot misijonarka trikrat odšla v središče Patagonije. To obdobje ji je dalo dragocen stik z družbeno zapostavljenimi ljudmi in okrepilo vrednote sočutja, sprejemanja in ljubezni do sočloveka.

Danes svojo življenjsko pot vidi kot bogastvo dveh svetov. Dve kulturi, dva jezika in dva načina življenja so jo sprva postavljali pred vprašanje pripadnosti, zdaj pa ve, da jo prav ta dvojnost bogati. Daje ji širši pogled na življenje in več razumevanja do ljudi. Če lahko s svojo navzočnostjo v družini, med prijatelji ali v službi pusti vsaj dobro sled, je, kot pravi sama, mirna in hvaležna.