Martin Luzar

Ta mini živalski vrt je odprt za obiskovalce od srede do nedelje po nekaj ur dopoldne in popoldne, s tem da Uroš Kebe, »gospodar« tega parka, popelje po predhodnem dogovoru goste tudi preostala dneva v tednu. Pred dnevi nam je prijazno odprl vrata.

Pujs

Pujsu, ki domuje za prvim ovinkom, najbrž ne bi bilo nič bolj tuje od tega, da bi mu nekdo preprečil hojo za rilcem, potisnjenim nekaj parkljev globoko v malce zmehčano zemljo.

Martin Luzar

Minnesota je zato hodil tako za svojim rilcem, korak za korakom. Ni se dal motiti. V Živalskem parku Na Jasi se počuti kot v Ameriki, od koder izvira ta pasma, in v izkazovanju dobrega počutja v selskem parku se je hodil še pomakat v vodno kopel, ki mu jo skrbno zagotavlja Uroš. Njegova soproga je bila ta čas v senci, očitno zadovoljna s svojim trenutnim položajem, saj ni bilo slišati kakršnega koli oglašanja, ki bi kazalo na damsko nezadovoljstvo nad početjem soproga ali nad samim dnevom kot takim. Lepo je biti pujs v idiličnem družinskem vzdušju.

Metuljnik

Ampak leteti pujs ne zna. Baje letijo sloni, kot je menda prepričan Slawomir Mrožek, saj je svojo satirično knjigo naslovil Leteči slon. Neizpodbitno pa drži, kar se je izkazalo tudi ob našem tokratnem obisku v selskem živalskem parku: metulji letijo. Pri vhodu Živalskega parka raste cvetoči grm metuljnik.

Martin Luzar

Cvetovi so se mu majali kot v vetru, ker ni samo paša za oči, ampak tudi vabljiva paša za vse tiste v naravi, ki srkajo medičino iz cvetov. Med njimi je bil ob tokratnem obisku tudi »kolibri«, tisti pisani letalec, ki spominja na majhnega ptiča, sploh ker je njegov način letenja in lebdenja nad cvetom drugačen od metuljevega. »Kolibri jim pravijo po domače, sicer je to velerilec,« je novinarjevo majavo razlago uvidevno popravil Uroš.

Živali

Bilo bi pretiravanje, če bi rekli, da je Uroša v njegovem pojasnjevanju življenja v Živalskem parku kaj preglasilo. Dejstvo pa je, da je bilo naokoli polno nekega oglašanja. Ozadje te zvočne kopeli je pojasnila Uroševa razlaga, da je v parku čez dvesto različnih živali.

Martin Luzar

Srečanje s človekom je zanje nekaj vsakdanjega, nasprotno pa one na človeka naredijo vtis, saj so vse, vsaka zase, nekaj posebnega. Petelin z repom, ki bi mu ga zavidal vsak predstavnik te vrste, je bil videti kot glasnik vseh članic in članov jate okrasne perutnine. Postaven za svojo nizko rast je pokončno stal ob stezi na varni razdalji, kot da namiguje: »In s čim se lahko postaviš ti?« 

Podkupnina

Niti šetlandski poniji niti pritlikave afriške koze, ki skupaj bivajo na širokem prostoru, se, razumljivo, niso menili za pernato lepoto. Oni so zase dovolj lepi sami. Sploh pa ni poanta v tem, da poješ, kot na primer poje petelin, ampak da kaj poješ. In so jedli, poniji in koze. Uroš je pristopil k enemu od ponijev, da bi žival nagovoril, naj se nastavi fotoaparatu. Prepričevanje je potekalo tako, da je Uroš vzel svežo vejico z listi in jo ponudil poniju, poni pa jo je pohrustal, list za listom. Fotografiranje pa je potekalo tako, da je sprožilec fotoaparata opravil svojo nalogo, šele ko se je poni že oblizoval po zadnjem zaužitem listu. In enkratne, in sploh kakršne koli, fotografije hranjenja ponija ni, je samo fotomegla. Kot da bi slutil tak izid klasičnega fotografovega truda, se je tisti trenutek oglasil nekje iz oddaljenega dela parka – nihče drug kot oslič: »Ia, ia, ia.«

Kamen, o, kamen

Prostor, kjer je poni prejel omenjeno zeleno podkupnino, je sicer zanimiv zaradi prostranosti in, denimo, tudi zaradi kupa kamenja. Geologi bi v kamnih ugotavljali starost planeta Zemlje in mogoče zaradi vročine tega dne oddaljenost zadnje ledene dobe. Kakšen lastnik cestnogradbenega podjetja bi ga hitro preračunal v kapitalski donos k svojemu premoženju.

Kozam pa ga je Uroš zložil zato, da se počutijo čim bolj tako kot v svoji davni naravni pokrajini, in zato, sto sreč in hvala, da kamni tako tukaj so. Velik kozji samec z razkošno razraščenimi rogovi sicer ni bil videti vesel, ampak menda kozli taki so po naravni drži.

Sožitje

Park, ki polepša dan s takimi zgodbami, ki se zgodijo ali pa si jih človek ustvari v domišljiji, je naredil Urošev oče, veterinar. »Oče in mama sta kupila zapuščeno kmetijo, že trideset let je od tega. On je imel živali zase. Nekatere od njih so bile podarjene, nekaj je bilo rešenih, nekaj kupljenih z različnih koncev,« je povedal Uroš. Prostor daje dobre možnosti za živalski park. Veliko je sence, plavalno vodo Uroš živalim zagotavlja v kotanjah, zatesnjenih s folijo. Teren je sicer dosti močvirnat. V takem prijaznem parku skupnosti očitno živijo v sožitju, ne glede na vrsto, pasmo, barvo kože, dlake in perja, načine prehranjevanja in druge razlike.

Martin Luzar

Neenakosti je tukaj toliko, kolikor po fizikalni zakonitosti večji zavzame več prostora na tleh, veji ali v duplu. Ampak prostora je v parku obilo, tako da sočasno nemoteno poje na enem koncu petelin, sluteč v bližini kunce, ptice (zebrice), zlate ribice v bazenu ter gosi in race v razkošni mlaki. Pojejo v sredini diamantna golobčka ali grlice in oglaša se nekje na drugem koncu že omenjeni oslič. Če bi bila v parku pojoča trava, bi lahko pela še ta, in gotovo bi pela, saj je to lep košček Zemlje. Menda te trave ni. Je pa k sreči veliko druge trave in drugih rastlin. Na srečo jih v nekem delu parka Uroš pokosi zgolj in samo občasno, tako da se tam zelena goščava s stebli, cvetjem in z listi svobodno kot v raju žene k soncu na radost vsega živega, čemur sicer žalostno prinašajo konec marsikje zunaj parka povsod po domovini valji danes tako razširjenih, vse zmogljivejših mulčerjev, ki v duhu vseevropske ideje o »zelenem preboju« drobijo pod seboj vse, kar raste, leze in gre.

Martin Luzar

Šarm

Govorimo lahko o diskretnem šarmu kronastega žerjava. Dva osebka sta zvedavo opazovala ljudi, ki so hodili mimo. Okrašen v glavo kot domorodni plesalci v njuni pravi domovini Ugandi je on približeval glavo njej, ki ji bo, kot je pojasnil Uroš, bodičasti naglavni lišp šele zrasel. Tekala pa sta sem in tja skupaj, Uroš je rekel, da sta zelo komunikativna, in na prigovarjanje sta se žerjava vajeno ustavila tik obraza človeškega sogovornika na drugi strani mreže njunega ograjenega domovanja. Trije nanduji so ta čas poležavali tam pod drevesi, fazan in pavinja v bližini sta dajala vtis prizanesljivih opazovalcev takega poležavanja ameriških sorodnikov noja.

Vtisi

Kakšni pa so vtisi obiskovalcev? »Lepo je. Posebno so mi bili všeč zajčki,« je povedal štiriletni Ažbe. Z najlepšimi vtisi se bo domov v Dresden vrnila tudi petčlanska nemška družina. »To je lep majhen živalski vrt. Otroci so se imeli lepo. Zelo so se zabavali na otroškem igrišču. Posebno doživetje pa je bil osliček,« je povedal oče družine.

Martin Luzar