Robet Balen

Po nekaterih ocenah se s posledicami alkoholizma v Sloveniji spopada celo vsaka četrta družina. O tem pričata tudi Dolenjki (obe želita ostati anonimni), ki sta odraščali v družinah, zaznamovanih z alkoholom – ena kot žena ozdravljenega alkoholika, druga kot otrok družine, v kateri so pili skoraj vsi. Pomoč sta našli v družinski skupini Al-Anon, skupnosti svojcev in prijateljev alkoholikov.

Oče alkoholik

»Če nekdo pri hiši pije, je bolna vsa družina, tudi pes ali kak drug hišni ljubljenček. Celo ta se začne drugače obnašati in prilagajati drugačnim razmeram,« pove Marija, žena alkoholika, ki je danes že 28 let trezen. V tem času sta prehodila trnovo pot, a je bilo, pravi sogovornica, vredno vztrajati. Svojo zgodbo deli odkrito in brez olepševanja – v upanju, da bo morda komu, ki se znajde v podobni stiski, vlila pogum ali pokazala, da izhod vendarle obstaja.

L. M.

Je hči alkoholika, ki je zaradi odvisnosti umrl, ko je bila še osmošolka. »Oče je veliko pil, večkrat obležal pijan v kakem jarku in z mamo sva veliko pretrpeli,« pripoveduje. Zato si je že zgodaj zadala cilj, da si takega moža ne bo izbrala. Kot gimnazijki se ji je celo s strahom sanjalo, da se njen mož na poročno noč napije – strah pred takšno usodo je bil globoko v njej.

A zgodilo se ji je prav to, česar se je najbolj bala.

Zgodba Martina Matekoviča

Dosegel dno, zdaj pomaga drugim: Ni pomembno, kako padeš, ampak da vstaneš

Tudi mož je pil

»Ko sem spoznala bodočega moža, sem kmalu želela spoznati tudi njegovo družbo, prijatelje. In že na prvem srečanju so se napili, z mojim fantom vred. To me je zelo zmotilo – sicer je bil prijazen, pameten, prijeten. Odkrito sem mu povedala svojo družinsko izkušnjo in pričakovala, da bo svoje pitje kontroliral. Po letu dni sva se poročila – meni je bilo 25 let, njemu 28.

Na začetku je bilo vse v redu, le v hladilniku je moralo biti vedno pivo. »To mi ni bilo najbolj všeč. Ustvarila sva si dom in družino, v štirih letih sem rodila tri otroke, ob službi pa je bilo obveznosti več kot dovolj. Kmalu sem začela opažati, da mož iz službe prihaja utrujen in nezainteresiran, pogosto je kar zaspal na kavču, večina dela pa je ostala meni. Vedela sem, za kaj gre. Opozarjala sem ga, naj pusti alkohol pri miru, a ni pomagalo. Namesto pogovora je bil le monolog.«

Marko Vavpotič

Pitje na skrivaj

Mož si je popoldne pogosto izmislil kak opravek v trgovini, spotoma zavil v gostilno in na hitro kaj kratkega spil. Marija je takoj opazila steklene oči.

A moževo skrivno pitje, za katero v širši družini pravzaprav ni vedel nihče, se ni končalo. Ni deloval kot običajen pijanec. »Kadar smo bili denimo pri njegovih na vikendu, je v družbi pijačo odklonil, nato pa si je na hitro, skrivaj, sam natočil iz soda,« pripoveduje.

Ultimat v službi

Prelomnica je bil ultimat v službi, kjer so očitno videli, koliko je ura – pojdi na zdravljenje, sicer boš odpuščen. »Takrat sva bila poročena okrog osem let,« pripoveduje Marija.

To opozorilo je zaleglo in mož se je kmalu odločil za zdravljenje. Najprej je sledilo ambulantno zdravljenje v ZD Novo mesto. »To je pomenilo abstinenco in pogovore, na katere sva hodila oba. Seveda sem ga na tej poti podprla. Še danes pravim: ni sramota iti na zdravljenje – sramota je, če zaradi alkohola uničiš družino.«

A po dveh mesecih je spet začel piti, sledilo je novo ambulantno zdravljenje, ki se spet ni obneslo. »Sam je sklenil, da ne more hoditi v službo in se zraven zdraviti in da gre raje v psihiatrično bolnišnico Vojnik. To je bila prava pot. Ko je prišel domov, se je vključil v skupino AA (anonimnih alkoholikov) in začeli smo se privajati na novo življenje brez alkohola. Bil je tako zagret, da je celo ustanovil novo skupino AA v Novem mestu in dobivali so se dvakrat na teden,« pripoveduje Marija.

Novo življenje

Prvo leto je bilo zanjo najtežje. Prizna, da mu takrat še ni povsem zaupala in se je ves čas bala, da bi si spet natočil kaj alkoholnega. A se je držal abstinence, saj se je očitno zavedal, da bi en sam kozarček potegnil za sabo drugega in bi bil v kratkem spet na istem. »Ko si enkrat odvisen od alkohola, si to za vedno. Zato ne smeš delati izjem,« odločno pove Marija.

Opisuje, kako je njen mož, ki že 28 let obiskuje skupino AA, nenadoma postal bolj navzoč v družini in se začel bolj posvečati otrokom, ki k sreči težav z alkoholom doma niso močno občutili. Le mama je bila pogosto bolj živčna in razdražljiva. Ker je mož zelo praktičen tip človeka, se je kmalu začel ukvarjati z lesom in kovaštvom – našel je nova zanimanja in postal ustvarjalen. Vse to ga je izpolnjevalo in osrečevalo. »Celo na plesne vaje sva začela hoditi,« doda.

L. M.

Pomoč tudi zanjo

Sama pa je želela pomagati tudi sebi. »Bila sem utrujena, ves čas sem se spopadala s čustveno napetostjo, pritiskom. Vrsto let sem podpirala štiri vogale v hiši in potrebovala sem odmik, umiritev, podporo, sočutno pomoč, razumevanje. Vse to sem našla v družinski skupini Al-Anon, v kateri je dobrodošel vsak, ki čuti posledice zaradi pitja nekoga drugega – tudi če njegov bližnji še pije.«

Marija z možem preteklosti ne pogreva, nobenih očitkov ni slišati. Kot pravi, nima smisla. »Prebolevanje je počasen proces, treba je biti potrpežljiv in strpen.«

Drži pa, da se morajo alkoholiki, ki okrevajo, naučiti živeti v svetu, kjer se povsod streže alkohol, in odgovarjati sami zase. »Imamo prijatelje, pri katerih je ob druženju alkohol na mizi, a mož je odločen. Doma alkoholnih pijač raje nimamo,« pove Marija in vse starše opomni, kako pomemben je zgled, ki ga dajemo otrokom tudi pri pitju alkohola.

· Slovenija

Najina najljubša droga je najina ljubezen

Ujetniki alkohola

Tudi Ana prav dobro ve, kako je odraščati v družini, v kateri vlada alkohol. Tudi sama je otrok alkoholika, ki je umrl, ko je bila stara komaj štiri leta.

»Mama je ostala sama s štirimi otroki, to je bil res šok za vse. V družbi sosed, ki so jo tolažile, pa se je žal začelo tudi pri njej. Začele so kuhati razne likerje in mama je počasi zapadla v odvisnost. Ko sem bila v drugem razredu osnovne šole, sem opazila, da se je spremenila – v službo je sicer hodila, doma pa ni bilo nič z njo. Pijana je spala na kavču, nismo imeli pospravljeno, skuhano in oprano, kopičili so se neplačani računi, večkrat so nam odklopili celo elektriko. Tudi njen novi partner, ki se je preselil k nam, je popival, z njegove strani pa sem doživljala celo spolne zlorabe,« pripoveduje Ana. Dodaja, da je bilo najhujše še to, da sta alkoholu podlegla tudi njena starejša brata; eden od njiju, epileptik, je kasneje storil samomor.

Metličanka odkrito o bolečini

Violeta Tomić v avtobiografiji o zlorabah in nasilju

»Doma so bili tudi pretepi. Brat je bil nasilen do mame, tako da sem nemalokrat tekla k sosedom po pomoč kar v pižami,« se spominja sogovornica. »Skrbela sem za vse, za kar sem lahko – od pospravljanja do kuhanja –, da je bilo pri hiši kolikor toliko znosno. Najbolj pa sem se bala za mamo, da bi izgubila še njo. Potem bi bila čisto sama na svetu!«

Prezgodaj odrasla

Ana je morala hitro odrasti. Pri petnajstih letih je dobila štipendijo in odtlej je skrbela sama zase – za obleko, hrano in stanovanje. Pri šestnajstih je spoznala bodočega moža, čez dve leti sta se poročila.

»Seveda sem ga najprej testirala, ali pije. Ni pil, čeprav je bil sin alkoholika. Sprva je bilo vse v redu. Pri njegovih sva si uredila dom, dobila sina in hčer ter se odločila za gradnjo hiše v bližini. Bilo je naporno. Poleg službe in skrbi za družino sem se ob delu dodatno izobraževala in začela delati še kot večerna čistilka, da bi več zaslužili in šli čim prej na svoje. Vse dneve sem bila zaposlena. Ko sem končno odprla oči, sem videla, da sem pravzaprav vse prevzela nase. Mož je po službi posedal pred televizorjem, nobenega dela se ni dotaknil, za nič se ni bil pripravljen potruditi. Vedel je, da bom jaz poskrbela za vse. Ni pil, a vseeno ni bilo nič z njim.«

· Zdravje

Izpoved Slovenca: Pomembno je, da sem trezen, to je tisto, kar šteje

Konec zakona

Čustveno sta se oddaljevala. Po 33 letih zakona, ko sta se sin in hči že osamosvojila, sta se ločila. »Seveda je bil presenečen, kaj je zdaj to, zakaj pri teh letih … Njemu je bilo pač tako fajn,« pripoveduje Ana.

Za skupino Al-Anon je slišala po radiu in se vključila. »Prišla sem vsa obupana in uničena, saj je bilo tako, kot bi živela z alkoholikom. Spoznala sem, da sem poškodovana iz svoje primarne družine – bila sem pretirano pridna, skrbna, vse sem prevzemala na svoja ramena. Tako ni šlo več naprej.«

· Bolezni

Je moj partner alkoholik?

Skupina Al-Anon

Mariji in Ani je skupina dala moč. Pravita, da mora človek priti prostovoljno in najprej samo prihajati in poslušati. Hitrih rešitev ni, poudarjata. Okrevanje od posledic alkoholizma pa je mogoče – Al-Anon lahko pomaga, a treba je biti potrpežljiv.