osebni arhiv

Še kot otrok se je moral spoprijeti z mamino smrtjo in očetovim alkoholizmom. Odraščal je s starimi starši in zgodaj so prišla na vrsto vprašanja o smislu življenja, tudi o samomoru, izkusil je izgorelost in tudi poklicna pot ni bila lahka. V mladosti je resno razmišljal, da bi postal duhovnik, ko je spoznal dekle Petro, pa kot mlad moški ni dvomil, da ga Bog kliče v zakon z njo. Tudi pot do starševstva ni bila lahka.

A ničesar v življenju ni mogoče izsiliti, marsikaj pa se da izmoliti, danes pravi Matic Vidic, po izobrazbi prof. teologije in univ. dipl. filozof, stalni diakon Škofije Novo mesto, ki je nekaj let opravljal tudi duhovno oskrbo v Slovenski vojski, zdaj pa je samostojni podjetnik, logoterapevt in predavatelj, ki opravlja še pionirsko delo na področju romske pastorale in je velik podpornik vključevanja Romov v družbo. Matic se trudi biti tudi dober mož ženi Petri in oče štiriletnemu sinu Izaku.

Lidija Markelj

O svoji življenjski poti, ki je bila polna vzponov in padcev, odkrito spregovori v knjigi Smernik za smisel, ki je nedavno izšla pri Celjski Mohorjevi družbi in jo v teh dneh avtor predstavlja po Sloveniji. Doživlja lepe odzive in to mu veliko pomeni.

Razgalil se je

»Delam z ljudmi, ki iščejo pomoč. Vsi pa smo zaprti, nedostopni, odmaknjeni. Namesto da bi se slačili, se oblačimo in skrivamo drug pred drugim. Vem, da zgodbe zdravijo, tudi moje. Zagovarjam, da mora biti terapevt avtentičen, in tudi zato sem se pred ljudmi dobesedno razgalil. Nisem napiflan terapevt, ki se gre obrt, kajti ni dovolj, da le naštudiraš literaturo – svoje dajo tudi izkušnje in sam res lahko govorim iz prve roke,« pripoveduje Matic Vidic, ki je knjigo napisal v rekordnem času, saj je idejo zanjo dobil oktobra lani. »Morda jo je napisal sv. Duh, po drugi strani pa sem jo pisal 35 let, odkar dobro vem zase.«

Lidija Markelj

Gotovo je k razmišljanju o sebi pripomogel že študij filozofije in psihoanalize ter čas specializacije iz logoterapije, ko je moral Matic tudi po poklicni dolžnosti »pregnesti« svoje življenje. Ni bilo lahko, a je bilo potrebno. Toda kot pravi njemu tako ljub nevrolog in psihiater Viktor Frankl: »Iz ruševin so zvezde najbolj vidne.«

Od samomora mame do alkoholizma očeta

Matic na 143 straneh odkrito spregovori o vsem, kar ga je doletelo in zaznamovalo. Gotovo je bila najbolj tragična izkušnja, ko je pri njegovih 13 letih mama kmalu po ločitvi od očeta storila samomor, oče pa je še naprej tolažbo iskal v alkoholu in Matic ga je izgubil pred desetimi leti. Kljub zameri je na njegovi smrtni postelji našel moč in pogum, da sta se z očetom pobotala in ločila v lepih odnosih, kar je eden od bolj pretresljivih delov Matičeve izpovedi v knjigi.

Vera daje moč

»Ko sem ostal brez mame, je bilo otroštva zame konec. Ostal sem sam, z očetom, ki ni vedel, kaj bi s seboj, ter z žalujočimi, obupanimi in jeznimi starimi starši. Kot najstniku so mi vsi želeli le pomagati, me tolažiti, smilil sem se jim,« pripoveduje Matic, ki je bil prisiljen na hitro odrasti in se spopasti s težkimi vprašanji: zakaj smrt, trpljenje, zakaj se vse dogaja ravno njemu. Lahko bi zašel v kako odvisnost, a ni. Bil je podjetnik, sodeloval je v lokalni politiki, bil je celo kandidat za novomeškega župana in mestni svetnik. Marsikaj je poskusil, da se je našel. Veliko mu je dala tudi izkušnja v Slovenski vojski, v kateri je pridobil disciplino, potrpežljivost, vztrajnost, odgovornost in notranjo moč.

Da ni zašel na kriva pota, ima zasluge Bog, je prepričan: »Bil sem na mnogo križiščih in moral sem se odločati. Zagotovo mi je pri tem pomagala vera, da sem spoznal, da z mano ni nič narobe, da sem ljubljen, želen. Začelo se je z otroško vero – za kar koli sem molil, se je uresničilo. In spominjam se, da sem se po smrti mame le v cerkvi počutil dobro. Tam sem dobil hrano, ki sem jo potreboval, kajti cerkev je prostor daritve in ljubezni, in le slednja zdravi rane.« Pove, da mu mnogi vero celo zavidajo.

Molitve nune Pije

Lidija Markelj

Zaradi težke izkušnje v primarni družini je bila zanj vedno velik izziv tudi lastna družina. Vesel je, da mu jo je uspelo ustvariti. Tudi o tem, kako sta se z ženo Petro trudila postati starša in jima je po sedmih letih, ko sta imela za sabo že nekaj neuspešnih umetnih oploditev in sta upanje polagala tudi v bioenergetike, le uspelo, Matic govori v knjigi.

Njun mali Izak je bil izmoljen, tudi s pomočjo s. Pije, nune, ki je Matica v šmihelski cerkvi kot otroka poučevala verouk in zanj vseskozi posebej molila in ga spremljala v življenju. Sicer pa so Matica vse bridke izkušnje okrepile in odprle za tisto, kar je v življenju res pomembno – lepi medsebojni odnosi, pomoč drugim, vera. Brez odrekanja lastnemu egu in sebičnosti seveda ne gre – ne le v besedah, tudi v dejanjih, je prepričan.

Hvaležen staršem

»Življenje ni nekaj samo po sebi, ampak predvsem priložnost za nekaj. Če v nekem trenutku ne vidimo smisla, to še ne pomeni, da ga ni,« razmišlja sogovornik, ki se mu po dolgih letih počasi razkriva smisel smrti njegove mame in očeta. »Danes sem jima hvaležen, ker sta mi veliko dala: vero in poslanstvo. Sebe sta darovala, da sem danes terapevt. Pripravila sta mi pot, da pomagam drugim. S to knjigo sta mama in oče pravzaprav oživela in nista tragična lika. Sta najboljša starša, ki sta se darovala zame. Vsak dan molim zanju in prepričan sem, da sta skupaj z dedkom v nebesih ponosna name,« pripoveduje Matic.

Lidija Markelj

S knjigo Smernik za smisel so se Maticu Vidicu izpolnile glavne želje. Po dobrih odzivih sodeč je knjiga brana, »ne le kupljena in odložena na polico, kot se pogosto zgodi«, in menda založba že razmišlja o ponatisu (izdali so jo v tisoč izvodih).

Narediti prvi korak

»Nisem želel delovati kot žrtev, ki išče tolažbo, ampak le sopotnike. S knjigo želim opogumljati ljudi in jih tolažiti v današnjem kaotičnem svetu, predvsem pa jim dati moč, da ne bodo žrtve in reveži v svojih situacijah, ampak da najdejo smisel, včasih tudi v trpljenju. Želim jim povedati, da ima vsak človek pri sebi potrebna orodja, da se izvleče iz težav, zato ne dovolim iskanja izgovorov. Tega je preveč,« meni mladi mož, ki ima v glavi že zamisel za novo knjigo, o pomenu in moči prvega koraka v življenju – za kar koli. Saj vemo, tako težko ga je (včasih) narediti.

»Predvsem pa je treba vedeti, da se vrata sreče odpirajo navzven, k drugemu, ne k sebi,« še doda Matic Vidic.