Lidija Markelj

Vsaj pri Grosovih na Štritu v škocjanski občini je tako, zasluga pa gre sposobni gospodinji Vidi Gros, dolgoletni članici Društva podeželskih žena Bučka. Vida, ki obvlada še marsikaj drugega, od kruha do peciva, se je te sladice naučila peči od mame in sosed v rodni Dolenji vasi. »Jagenjčke so pekle za krst, razne okrogle obletnice itn. in tudi sama ohranjam to prakso. Pred kratkim sem ga naredila svoji vnučki za krst pa botrici za 80. rojstni dan. Ta ga je bila bolj vesela kot vsakega drugega kupljenega darila,« pravi Vida.

Jagenjčka naredi iz biskvitnega testa, ki ga speče v lončenem modelu, v katerem je pekla že njena mama. Ohlajenega na tanko premaže z maringo (beljak s sladkorjem), da postane trši, potem pa nanj s pomočjo vrečke in nastavka v obliki zvezde pika kodrčke – spet iz malo trše maringe. Kot pravi, je treba biti kar potrpežljiv, da jagenjček postane ves bel, in običajno jo na koncu že boli roka.

Jagnje nato dobi še oči iz črnih fižolčkov ali klinčkov, okrog vratu mu nadene rdečo pentljo, obvezna pa je še dekoracija z asparagusom. »Res rada razveselim koga s prazničnim jagenjčkom, ki ga je po svoje kar škoda pojesti in velikokrat ostane nedotaknjen. Trudila se bom, da naučim peči še koga, saj je to naša kulturna dediščina in bi bilo škoda, da jo opustimo,« še pove Vida Gros.