M. L.

Umetnica skozi razstavo spodbuja razmišljanje in spraševanje o tem, kaj je dom in kaj pomeni pripadnost. To vprašanje zastavlja, kot pravi, ves čas tudi sebi, še posebej pa od takrat, ko se je iz nekdanje Jugoslavije umaknila v Kanado.

Na ogled so njena dela zadnjih petnajstih let, v katerih se izraža z risbo in s sliko, z najdenimi predmeti, s performansom – z uprizoritvijo, videom in s fotografijo. »Naslov tega opusa je Paradigma doma. Ukvarja se z domom kot idejo, idealom, kot z nečim, za čemer ljudje stalno stremijo. Še posebej zaradi moje migrantske izkušnje je ta tema zmeraj prisotna v mojih delih. Na različne načine in skozi različne medije raziskujem menjave identitete, kako se ljudje prilagajajo novim krajem, v katerih živijo, in kako so tam sprejeti. Tema je danes posebej aktualna ob množičnih migracijah, ki smo jim bili priče v zadnjih desetih letih; z vojnami so migracije tema, ki je v prvem planu,« je pojasnila Vesna Perunović.

V Lapidariju, v katerem je razstava, dom oziroma iskanje doma ter pripadnost umetnica tematizira skozi črno-bele kratke videe. Ti filmi, kot pravi, dokumentirajo njena potovanja po svetu, na katerih tudi dela. Videi na razstavi so tako dokument njenih uprizoritev, ki jih je izvedla v New Yorku, na Malti, v Torontu. Hkrati so simbol iskanja osebne identitete, ki se je začelo z njeno odločitvijo za potovanje iz rojstne države, pojasnjuje.

Kaj pravzaprav iščemo?

»Rojena sem bila v nekdanji Jugoslaviji, današnji Srbiji. Trenutno živim v Kanadi že kakšnih petintrideset let; potujem med Torontom in Beogradom. V začetku, ko smo z družino emigrirali, smo želeli najti idealen kraj, v katerem  bi živeli neko normalno življenje in v katerem bi bil naš dom. Ampak vse bolj ugotavljam, da pojem doma ni neki določen kraj, ampak je seštevek vseh različnih izkušenj prebivanja na različnih krajih in stikov z raznimi ljudmi. Občutek doma je zelo fleksibilen. Identiteta se spreminja. Vse življenje potujemo – skozi življenje in skozi različne kraje. Iščemo sebe in ne vemo, kaj bomo našli in kaj najdemo. Ne vemo, kaj pravzaprav iščemo,« priznava umetnica.

Blišč in beda

Naravnost groteskno deluje na razstavi velika fototapeta na steni Lapidarija. »To je slika performansa, ki sem ga izvedla v New Yorku. Držim blazino. Pred tem sem z njo na hrbtu hodila skozi New York. Hodila sem skozi različne dele mesta in nikjer nisem našla kraja, v katerem bi jo lahko odložila in tako simbolično našla dom,« je pojasnila. Slika vznemirja z večplastnim sporočilom. Vesne Perunović ni na njej, vidimo samo njene roke, ki držijo blazino. Tako postavljena ob izjemnost arhitekture slavnega mostu, ki je z nekaterimi deli podoben veličastni katedrali, umetnica, ki jo slutimo za skromno blazino, simbolom skromnega kraja rojstva in skromnega kraja smrti, ponuja v razmislek prevečkrat zatajevano resnico o sodobni družbi, in sicer, da sta si blišč in beda tako neznansko blizu v prostoru, vendar pa je med njima meja, za marsikoga, za množice in množice, nikoli premagljiva.

Uspeti v New Yorku

Kako je New York doživljal tavajočo Vesno Perunović z blazino na hrbtu? »Nekateri so me ignorirali. Sicer pa – tam je mogoče vse. Tam je vse, kar je čudno, normalno. V New York prihajajo ljudje, ki nekaj iščejo: uspeh, denar, srečo. To najbolje izraža izrek: 'Če uspeš v New Yorku, si uspel v življenju'. Jaz s to svojo blazino nisem uspela osvojiti tega mesta. Ampak to je tudi zgodba vseh tistih ljudi, ki nimajo doma, in ljudi, ki zaman iščejo srečo v velikem mestu, 'nekje drugje'. Moja uprizoritev simbolizira to,« je povedala umetnica.

Prvič v Sloveniji samostojno

Vesna Perunović, ki na leto živi štiri mesece v Beogradu, preostali del leta je v Torontu, je z razstavo v Kostanjevici nekako na domačih tleh. »Moj oče je bil oficir JLA. Ko sem bila majhna, smo pogosto letovali v Sloveniji. Naše priljubljeno mesto je bilo Bled in tja smo prihajali zelo pogosto. Moj mož se je rodil v Brežicah in do svojega devetega leta je živel v Sloveniji. In, preprosto, še zmeraj sem čustveno povezana s celotnim prostorom nekdanje Jugoslavije. Precej razstavljam po tukajšnjih mestih. Edino v Sloveniji še nisem razstavljala samostojno, sodelovala pa sem na skupinskih razstavah,« je povedala Vesna Perunović.

Kostanjeviško razstavo so pripravili v sodelovanju z MSUB – Muzejem savremene umetnosti Beograd.