Sofijin velikanski pirh: Če bi kure vedele za to, bi znesle pet jajc na dan
V petnajstih letih je za svoj pirh porabila za poln tovornjak jajc. Z njimi bi lahko k zajtrku povabila vse prebivalce Kočevske in tudi večji del sosednje Bele krajine.
Jajce je kot revež, iz njega se da vse narediti. Tako že dolga leta razmišlja čila upokojenka Sofija Matijević iz Kočevja in navrže, da je na neki razstavi v pogovoru z otroki, ki so občudovali njeno stvaritev, bolj sproščeno dejala, da če bi kure vedele, kaj ona vse počne iz jajc, jih ne bi nikoli znesle. Bila je nemalo presenečena nad ugotovitvijo osemletne deklice: »Teta, če bi naše kure vedele za to, bi znesle pet jajc na dan.«
Tako močan vtis je na deklico naredila »tetina« velikanska megapisanka, velikonočni pirh, ki je takrat tehtal 90 kilogramov. Naslednje leto je megapisanka dosegla že magično težo 100 kilogramov, sestavljena pa je bila, plast za plastjo, lupino za lupino, iz približno 16.000 jajčnih lupin.
Nekaj dni pred lansko veliko nočjo je, kot je dejala, simbol njenega potrpljenja tehtal že natanko 105 kilogramov. V enem letu se je torej megapisanka odebelila za približno pet kilogramov, za kar je Sofija, ki je do upokojitve čistila na Občini Kočevje – na svoj poklic je neskončno ponosna –, porabila lupine približno 800 jajc. V petnajstih letih jih je porabila za poln tovornjak. Za primerjavo – z njimi bi lahko k zajtrku povabila vse prebivalce Kočevske in tudi večji del sosednje Bele krajine, je izračunala ena najbolj vztrajnih in predanih ustvarjalk v širšem slovenskem prostoru.
»V to je bilo vloženega toliko dela, da ne morete verjeti. Ampak kadar delaš s srcem, niti ne gledaš na čas,« pravi gospodinja zlatih rok, ki kvačka, plete, šiva, kuha. Drugi jo hvalijo, da so sladke dobrote iz njene knjige receptov podarjena strast, ki ji je bila z vsemi drugimi mojstrovinami gibčnih prstov položena v zibelko.
Stanovanje kot iz pravljice …
Do letošnje velike noči, tako se je odločila, bo pirh nekoliko prenovila, popravila, dodelala, kot bi bil živ spomenik njenemu ustvarjalnemu življenju. Kot kaže, bo ostal v kleti. Če bi ga prenašali, bi zaradi teže utrpel poškodbe, je prepričana. Obisk pri Sofiji ni bil namenjen njeni stvaritvi, ki ji ni para ne v Sloveniji ne drugod in jo je je skušala uvrstiti v Guinnessovo knjigo rekordov, a se je zataknilo, temveč pravljični podobi družinskega stanovanja sredi Kočevja.
S polic, miz in omar se proti obiskovalcu stegujejo drobni predmeti, vsak s svojo zgodbo in toplino. Tu so poslikani kamni, tam buče vseh velikosti, nekje ob strani kvačkani, vezeni in drugače vstavljeni motivi na platnu. Čila upokojenka, ki ji nikoli ne zmanjka energije, ustvarjalnost pa ji, kot sama pravi, »kar sama pride iz glave v roke«, nas sprejme z značilnim nasmehom. Na balkonu pokaže drugo za drugo viseče buče, na mizi razvrsti del svoje (bučne) zbirke. »Poglejte, ta je stara skoraj dvajset let,« reče in prime v roke sijočo, popolnoma posušeno bučo, ki je kot iz porcelana.
»Sušenje je dolgotrajno, včasih tudi nehvaležno. Vse se ne posušijo. Nekatere počijo, druge zgnijejo, nekatere se uležijo. Ampak tiste, ki preživijo – te so najboljše,« pravi. Buče so najprej rasle na njenem nekdanjem vrtu v Lužinah, kjer sta z Ivico, življenjskim sopotnikom, več let obdelovala zemljo. »Tam je bilo naše kraljestvo – buče, zelje, koruza. Včasih tako velika glava zelja, da so jo fotografirali in kot posebnost objavili v medijih,« Ivica pokaže sliko. Iz posušenih buč Sofija izdeluje prave drobne zaklade: sklede, posode, košare, figure živali, okrasne lučke. »Včasih jo odrežem zgoraj in spodaj, pa se naredi taka posoda, da bi lahko vino ali žgane pijače iz soda prelivali, kot so to počeli naši starši. Tudi Ivica to ve,« pojasni in pokaže skrbno obdelano bučo, ki bi ji lahko rekli kar unikatna naravna keramika.
Najbolj posebna je buča, ki je od zunaj navadna, od znotraj pa presenetljivo srebrnkasta, s tanko folijo, ki jo je narava sama oblikovala. »Takšne so redke. Kadar najdem takšno, jo posebej hranim.«
Navdih tudi kamni
Če so buče začetek zgodbe, so kamni njeno najnovejše poglavje. Sofija je nekega dne na Facebooku videla poslikane kamne iz tujine in si rekla: »Zakaj pa ne bi tudi jaz?« Od takrat hodi na železniško postajo, ob ceste, med hiše in išče gladke, posebne kamne. »Ampak ne moreš kar vsakega pobrati. Mora biti tak, da mi nekaj pove,« razlaga, medtem ko pred nas položi škatlo pisanih kamnov. Nanje nariše angele, živali, krajinske motive, otroške like, srčke, križce, celo humoristične prigode.
Še bolj kot ustvarjanje pa ljubi to, kar sledi – poslikane kamne namešča po mestu. Kot presenečenja. »Na avtobusno postajo, pred trgovino, na klopco, na ograjico. Nekatere najdejo otroci, nekatere drugi,« pravi v smehu. Potem pa ji na družbenem omrežju pišejo, kako jih je osrečilo. In tudi ona je takrat srečna. Najdragocenejši kamen je tisti, ki ga je našla sama, po naključju, na krožišču pri trgovini. Bil je moker, umazan, a ko ga je doma oprala, je na njem zagledala popoln križ. »To je kamen sreče. Imam ga v škatlici, ne dam ga nikomur. Tega mi je Bog poslal,« je prepričana in ga pokaže.
Sofija ne zavrže ničesar. »Meni kar pride ideja. Včasih me Ivica gleda in pravi: ‘Kaj pa spet iščeš, kaj boš zdaj naredila?’ Potem pa vseeno spet pomaga, čeprav malo godrnja. Takšni so moški,« se namuzne.
Lahko bi bilo tudi galerija
Sofijino stanovanje je tako rekoč galerija. Vendar galerija, v kateri je vsak predmet živ, ima svojo pot, svojo zgodbo in svoj obraz. Ko vprašamo, kdo je njen prvi kritik in pomočnik, odgovori brez oklevanja: Ivica. »Včasih me okrega, da sem neumna, kaj spet nekaj ustvarjam. Potem pa mi prinese, kar potrebujem, ali mi pomaga držati, kadar lepim. Pa še prav mi pride, da me malo prizemlji. Brez njega bi bilo marsikaj težje. Pa še lepo je, da se skupaj nasmejiva,« dodaja. Ob koncu pogovora nas pospremi do vrat in na hodniku še enkrat poudari: »Če sem kaj obljubila, moram narediti. Ideja že pride. Pravzaprav idej nikoli ne zmanjka.«
Pomagajte oblikovati Dolenjski list!
Izpolnite kratko anketo in pomagajte izboljšati lokalne zgodbe.
