Osebni arhiv

Tadeja Strniše ni mogoče preprosto umestiti v eno samo oznako. Po izobrazbi je teolog, po zanimanjih strasten bralec kriminalk, ljubitelj dela z lesom, sestavljanja pohištva in kvašenega testa. Rad kuha – med jedmi, ki jih najraje pripravlja, je kačapuri, tradicionalna gruzijska jed, ki jo je vzljubil na potovanju. To mu je omogočil denar, ki ga je osvojil v televizijskem kvizu Joker, na katerem je nastop končal tik pod vrhom.

A bolj kot raznoliki interesi njegovo zgodbo zaznamuje mirna, skoraj zadržana iskrenost. V družbi, ki pogosto hitro sodi, Strniša raje posluša, razume in dopušča – sebi in drugim –, da so to, kar so, brez potrebe po nenehnem pojasnjevanju ali opravičevanju.

V. T.

Odraščanje in ljubezen do knjig

Odraščal je na vasi, v običajni, mirni družini. Bil je priden otrok, vzgojen v duhu spoštovanja starejših in avtoritete. »Nisem blestel, nisem igral glasbil, imel pa sem dobre ocene,« pove brez olepševanja. Že zelo zgodaj je našel zavetje v knjigah – in jim ostaja zvest še danes.

Srednjo šolo je obiskoval na Grmu na Trški gori. Družina ni bila izrazito pobožna, obiskovanje maše je bilo bolj stvar navade. A v srednješolskih letih se je v njem oblikovala jasna želja, da bi postal duhovnik. »Rad sem z ljudmi, všeč mi je delo z njimi,« pojasni. In še nekaj: odločitev za semenišče mu je odnesla breme pojasnjevanja, zakaj nima dekleta.

A kmalu je spoznal, da poklic ni romantičen ideal, ampak pot, polna skrbi, pričakovanj in odgovornosti. »Vsak dan moraš paziti na besede, dejanja, na vse, kar rečeš ali storiš. Biti moraš zelo trpežen, vedno se bo našel nekdo, ki ti bo nasprotoval.« Študij teologije mu je odprl drugačen pogled na svet. »To ni matematika, pri kateri je ena plus ena vedno dve. V teologiji je lahko tri, štiri ali pet. Naučiš se, da je v redu, če česa ne razumeš povsem.« 

Zavedanje identitete

Da ga privlačijo moški, ni bilo nenadno spoznanje. Spomini segajo v otroštvo, v filmske like in igralce, ki so mu bili že takrat všeč. »Pri večini ljudi se občutki začnejo oblikovati zelo zgodaj, nekje okoli šestega leta,« pravi. V srednji šoli se je raje umikal. »Zdelo se mi je nevarno izstopati. Bal sem se, da bi postal tarča nasilja.« Raje je bil povprečen, neopažen.

Staršem je svojo spolno usmerjenost razkril spontano, ob gledanju televizijskega prispevka o transspolnih osebah. Mama je najprej jokala, oče se je odzval s šalo, da mu »nikoli ne bo treba prenašati sitne žene«. Sprejemanje je prišlo, vendar je bil za sproščen pogovor potreben čas. »O tem se pogovarjamo, to so dejstva, kot je nebo modro in trava zelena.«

Osebni arhiv

Izkušnje nestrpnosti

Sosedje so za njegovo usmerjenost izvedeli prek družbenih omrežij. Odzivi so bili različni – od vprašanj do odkrito sovražnih komentarjev. Najbolj pretresljiva izkušnja se mu je zgodila na pohodu ob žici v Ljubljani, ko ga je neznanec zaradi mavrične rutice besedno in fizično napadel. Dogodek je prijavil policiji. »Nekdo mi je celo rekel, da upa, da bo umrl, preden bo to 'postalo obvezno za vse',« se spominja. Ob tem poudari: »Geji ne želimo nikogar spreminjati ali v kaj siliti.«

Taki in podobni dogodki so zanj dokaz, da so bili ljudje nekoč strpnejši. Tudi pri svojem vsakdanjem delu v trgovini opaža, da so ljudje danes vse večkrat razdražljivi in manj potrpežljivi. Hitreje posegajo v besedo in težje spoštujejo drugačnost.

Skupnost in občutek pripadnosti

Parade ponosa so mu dale občutek pripadnosti. Prvič je vse le opazoval z rahlo solznimi očmi, ni imel dovolj poguma, da bi se pridružil množici. Leto pozneje je šel ter občutil svobodo, veselje in olajšanje, da ni treba ničesar več skrivati. Še posebej močno doživetje je bila parada v Budimpešti, na kateri se je kljub prepovedi zbralo četrt milijona ljudi.

Skupnost opisuje s prispodobo: »Eno slamico zlahka zlomiš. Šopa ne moreš. Ljudje potrebujemo drug drugega. Nismo sami.« Opaža, da je v manjših krajih pogosto več homofobije kot v večjih mestih, v katerih je sprejemanje navadno večje, ne glede na izobrazbo ali kulturno okolje.

»Pustimo ljudem, da so«

Tadej ne mara ozkih definicij in predalčkanja. »Zakaj moramo vse opredeliti? Pustimo ljudem, da čutijo in živijo,« pravi. Enako razmišlja o družbenih vprašanjih: namesto obsojanja išče rešitve. »Včasih že pogovor reši polovico težav.«

Ali je srečen? »Večinoma ja,« odgovori. Želi si bližine. »V tem nismo geji nič drugačni.«

Mogoče se svet ne spremeni zaradi velikih besed, ampak zaradi ljudi, ki si upajo biti nežni v času grobosti. Tadej ne zahteva razumevanja, ne išče odobravanja – le prostor, da lahko obstaja. In ko mu ta prostor priznamo, ne naredimo usluge njemu, ampak sebi: spomnimo se, da človečnost ne pozna večine ali manjšine, ampak le sposobnost, da drugega ne ranimo zato, ker je drugačen. V tem tihem priznanju se začne nekaj večjega – možnost, da postanemo boljši.