M. G.

Krajani, šolarji, gasilci, občinarji in številni drugi so se zbrali ob prav posebni priložnosti – praznovanju 91. rojstnega dne rojaka, izjemnega dobrotnika in človeka velikega srca, pedagoga in športnika, izrednega profesorja dr. Franca Brinca.

Ob tej priložnosti so na pročelju domače podružnične šole, ki jo je slavljenec obiskoval v času druge svetovne vojne, slovesno odkrili spominsko ploščo v znak zahvale za njegovo dolgoletno in izjemno podporo. V zadnjih šestih letih je namreč šoli namenil kar 30.000 evrov, enak znesek pa tudi športnemu društvu iz tega kraja.

Prostovoljno gasilsko društvo Griblje je z njegovimi prispevki pridobilo 35.000 evrov, največji delež, kar sto tisoč evrov, pa je bil namenjen delovanju Krajevne skupnosti Griblje. Že leta 1998 je prispeval sredstva za elektrifikacijo cerkvenih zvonov, takrat še v tolarjih, v zadnjih letih pa je sodeloval tudi pri obnovi cerkvene strehe. Skupaj je daroval več kot 200.000 evrov.

M. G.

Za visoki jubilej izrazi hvaležnosti

Slovesnost se je začela z nagovorom vodje podružnične šole Marjetke Žunič, ki je poudarila, da je to za učence in učitelje poseben in prazničen dan, dan hvaležnosti za dobroto in nesebičnost.

»Rada bi vam povedala, da majhna šola, kakršna je naša, otrokom omogoča kakovostno znanje v domačem okolju, ki živi skupaj s šolo in šola z njim. Vi ste nas s svojo podporo, ko smo v zadnjih letih pridobili sodobno opremo, učila, igrala in izboljšali razmere za delo in učenje, še trdneje in za zmeraj povezali,« se mu je zahvalila.

Ravnatelj Osnovne šole Loka Črnomelj Boštjan Papež je poudaril dobroto dr. Brinca, ki presega materialno pomoč. Njegova življenjska pot, zaznamovana z vztrajnostjo, znanjem in skromnostjo, je zgled za vse generacije. Spominska plošča pa bo trajen opomin na povezanost človeka z domačim krajem.

M. G.

Tudi župan Andrej Kavšek je poudaril, da je slavljenec lahko velik vzor mladim, takšna dejanja postavljajo Belo krajino na zemljevid srčnosti in solidarnosti. »Ni preprosto, danes je med nami preveč čustev. Cenjeni dr. Brinc, vi ste zame in za vse nas tukaj velika šola dobrote,« mu je po nagovoru roko stisnil Kavšek in še dejal, da rojak raje podarja, kot da bi bil obdarovan.

Predsednica krajevne skupnosti Romana Husič je predstavila številne projekte, ki so jih v kraju uresničili tudi ob pomoči donacij, od javne razsvetljave in obnove cest do prenove gasilskega doma in urejanja skupnih prostorov. »Z vašo nesebično podporo, ki pomeni velik zagon za razvoj celotne skupnosti, je naš kraj povsem prenovljen. Zato vam, naš Franc, globok poklon in neizmerna hvala,« je dejala.

91 let spominov

Slavljenec je na ganljiv način zbranim odprl vrata v svoje otroštvo in na življenjsko pot, prežeto z vztrajnostjo, skromnostjo in predanostjo. Spomnil se je rosnih let v Gribljah, ko je bila vas povsem drugačna kot danes. Hiše so bile slamnate, brez elektrike, vodovoda in brez urejenih cest. V družini so živeli skromno, življenje pa je bilo trdo že od mladih nog.

Povedal je, da je očeta izgubil zelo zgodaj, pri šestih letih, in da se ga spominja le po belih laseh. »Takšnih, kot so danes videti moji,« se jih je dotaknil. Tudi vzgoja je bila stroga; omenil je, da je bila doma vedno pripravljena šiba, ki ga je, kot je dejal z rahlo ironijo, naučila discipline in ga spremljala skozi življenje.

»Posebno mesto v mojem spominu ima šolanje v času druge svetovne vojne. Ko sem obiskoval prvi razred, so šolsko poslopje zasedli Italijani, zato so pouk preselili v gasilski dom. Pouk je potekal v slovenščini. Kot otrok sem vsak dan hodil mimo oboroženih stražarjev in sem se jim moral tudi prikloniti,« je s pričevanjem o podrobnostih še bolj pritegnil pozornost.

M. G.

Kljub težkim razmeram se spominja tudi drobnih trenutkov dobrote. Ker so bile doma razmere skromne, so vojaki vedeli za njihovo stisko in mu včasih dali kaj hrane, na primer pomaranče, kar je bilo takrat zanj nekaj posebnega.

Po vojni je šolanje nadaljeval v deset kilometrov oddaljenem Črnomlju, kjer je obiskoval gimnazijo in živel v internatu. »Takrat smo bili pogosto lačni, kos kruha pa sem si kupil, kadar sem si lahko.« Domov se je ob koncih tedna vračal peš, pogosto je kar tekel, saj se mu je zdela pot predolga.

Prav iz teh vsakodnevnih naporov se je, kot je dejal, razvila njegova telesna pripravljenost, ki ga je kasneje pripeljala do vrhunskih športnih uspehov, saj je spomladi leta 1953 kot prvak gimnazije v krosu najprej zmagal na prvenstvu Slovenije in nato še na prvenstvu Jugoslavije. V tem času je še velikokrat zmagoval, postal je tudi prvak JLA. Še danes se odziva klicu športa in gibanja, saj je še vedno krepak in čil, res pa je, da mu zadnje čase malce »nagaja« hrbtenica.

»Atletika me je spremljala dolga leta, enako tudi moja lepša polovica, družica Marija, s katero sva skupaj že 65 let. V tem času sva prehodila evropski pešpoti E6 in E7, pešpot Ljubljana–Reka in vse slovenske planinske transverzale. Kot edina v Jugoslaviji sva dvakrat z avtodomom prevozila Avtomobilsko transverzalo Avto-moto zveze Jugoslavije od Vršiča do Ulcinja, Cetinja, Ohrida, Skopja, Neretve in Sutjeske,« pokaže na zapis o tem v svoji spominski sobi v gasilskem domu, kjer je muzej diplom, fotografij, priznanj, spominov, ki jih je pustil domačemu kraju.

Tudi svoje najljubše priznanje – priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja. »Šport ne prinaša le zdravja, temveč tudi vztrajnost, tekmovalnost in delovne navade, ki človeka spremljajo vse življenje,« je mladim položil na srce pomen gibanja in športa.

M. G.

Ni bil rojen za kmeta

V enem izmed slikovitih spominov je opisal tudi dogodek iz otroštva, ko ga je mama poslala kosit travo. Po prvih zamahih je zlomil koso, kar je bilo po njegovih besedah jasen znak, da ne bo postal kmet. Ta prelomnica ga je usmerila v izobraževanje.

Njegova nadaljnja pot ga je vodila v Ljubljano, kjer se je najprej izobraževal na fakulteti za socialno delo, nato pa ob delu dokončal študij prava. Postal je magister in doktor pravnih znanosti, deloval kot raziskovalec in dolga leta predaval na fakulteti – več kot štiri desetletja kot visokošolski učitelj na področju penologije in kriminologije.

Kljub poklicni poti se je v Griblje rad vračal, najprej k materi, kasneje k drugim sorodnikom. »Čeprav sem v življenju prejel številne diplome, priznanja in nagrade, je ta slovesnost, da lahko 91. rojstni dan praznujem med rojaki in sorodniki, zame najprisrčnejša, saj prihaja iz okolja, v katerem sem naredil prve korake,« se je vsem zahvalil dr. Brinc.