M. G.

Spomenik so postavili na pobudo članov in članic delovne skupine Prehod, ki združuje raziskovalce, novinarje, umetnike, prostovoljce, aktiviste in zaposlene v nevladnih, znanstveno-raziskovalnih in lokalnih ustanovah.

Posvečen je ljudem, ki so pri prečkanju meje utonili v reki Kolpi na območju črnomaljske občine, spomenik pa je postavljen v bližini grobov, kjer je pokopano osem neznanih oseb, ki nimajo imen.

»Ena oseba je bila identificirana in zanjo skrbi posameznica, ki je najela grob, verjetno ne svojka, medtem ko je skrbnica za dva ostala grobova Občina Črnomelj,» je povedal Samo Kavčič, direktor Komunala Črnomelj. V reki se je utopilo še več migrantov, vendar so bili nekateri pozneje identificirani in so jih svojci ali pristojne službe prepeljali nazaj v domovino – največkrat v Maroko ali Alžirijo.

M. G.

Poklon vsem, ki so na poti v boljše življenje izgubili svoje

Spomenik je tako tudi simbolni kraj spomina zanje, za vse, ki so umrli na poti čez mejo v iskanju boljšega življenja, je poudaril akademski kipar Tomaž Furlan, ki je idejo sprejel z veliko mero človečnosti. »Ko sem slišal za pobudo, nisem razmišljal, ali bi sodeloval. Vedel sem, da imam možnost to izpeljati,« je dejal.

»Kar drži most skupaj, je pomembnejše od mosta samega«

Spomenik, težak tri tone, je izdelan iz kamnov iz reke Kolpe. »Most, ki ga simbolizira, stoji le, če ga nekaj drži skupaj. Tako kot v življenju – most med ljudmi lahko obstane le, če ga podpiramo. To je njegov glavni pomen,« pojasnjuje Furlan in spomenik pospremil z besedami: »Kar drži most skupaj, je pomembnejše od mosta samega.«

Pobudo za spomenik je prvega novembra lani dala Nada Šimunič iz Vukovcev ob Kolpi, ki se že leta srečuje z migranti. »Ob prižigu sveč na pokopališču se mi je srce ustavilo, ko sem zagledala prazne grobove, brez obeležij. Nekaj moramo narediti, saj smo vendarle ljudje,» jo je dotaknilo.

So otroci nekih mater, ne številke

In se je povezala s člani skupine Prehod. »Vsak dan jih vidiš ali vsaj slišiš. Nekega dne smo z družino poskušali rešiti utopljenca, ki pa je žal umrl. Takšne izkušnje te zaznamujejo. Veš, da gre za ljudi, otroke nekih mater, ne za številke,« pravi.

M. G.

Povezuje nas več, kot nas ločuje

Na odprtju je spregovoril tudi Desmond Nana, oseba z izkušnjo balkanske migracijske poti, ki je danes v Ljubljani zaposlen v neki revstavraciji. Poudaril je, da migracije niso zločin: »Nismo kriminalci, smo ljudje. Poskušamo preživeti, kot bi to storil vsak. Upam, da bo ta spomenik ljudi spomnil, da nas povezuje več, kot nas ločuje. In je opomin, da so na poti v boljše življenje mnogi izgubili svoje – življenje.« Njemu se je uspelo rešiti.

M. G.

Roko dali umrlim – čeprav prepozno

»Ko človek vidi nemočnega v jarku, se vpraša: kaj storiti? Ne sme biti nikogar med nami, ki ne bi ponudil roke temu človeku. To je najvišja civilizacijska dolžnost človeka. In mi smo to roko dali umrlim – sicer prepozno –, vendar verjamemo, da jih ta roka dosega in da počivajo v miru,» se je vsem, ki so se potrudili, da bodo neznane osebe, bog si ga ve od kje, počivale v slovenski zemlji, zahvalil črnomaljski župan Andrej Kavšek.

»Z odkritjem spominskega obeležja v Vojni vasi želimo migrantske smrti dostojno obeležiti in zagotoviti, da ne bodo utonile v pozabo,» je ob spomeniku dejala prof. dr. Uršula Lipovec Čebron s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, članica skupine Prehod.