FOTO: Na Makutah tradicionalna košnja na roke
Na nebu nad Uršnimi seli se je včeraj popoldan podilo kar nekaj črnih oblakov, precej je tudi pihalo. »Ne bo deževalo, imam veze tam zgoraj,« nas je potolažil Lado Rauh, ki je tudi letos na Makutah nad njegovim kozolcem organiziral tradicionalno košnjo na roke. Zbralo se je več kot 20 koscev, ki so tako kot včasih na star način z dobro nabrušeno koso v roki pokosili manjši travnik.
Nekaj po tretji uri popoldan so se začeli zbirati pri Ladotovem kozolcu, kmalu zatem so pljunili v roke in se lotili dela. Prve metre je pokosil prav gospodar Lado, pa ne da bi koga učil, kako se to dela, saj se je tudi ostalim koscem, ki so mu sledili, videlo, kako spretno znajo s koso švigati levo in desno. Ne preveč visoka trava je hitro klonila pod zamahi ostrih rezil. »Ko smo bili majhni, se je na kmetiji tako kosilo. Danes prevladuje strojna košnja, kar je razumljivo, saj gre tako bistveno hitreje. Tale travnik bo užitek pokositi na roke, za hobi. Na nek način se spominjamo tisti lepih časov, pa tudi otrokom pokažemo, kako se je včasih to počelo,« je povedal Bojan Kobe iz Dobindola.
Janez pokosi tako, da za zajca nič ne ostane
»Včasih so kakšnega slabšega kosca obkosili. Vse okoli njega so pokosili, velikokrat pa so mu pustili težji teren. Malo so si ga tako privoščili,« se spominja Aleksander Konček, ki je včeraj tudi pomagal na Makutah.
Med kosci, ki so se hitro pomikali po travniku navzgor, je bil tudi 82-letni Janez Hrovat, za katerega so nekateri dejali, da kosi tako dobro, da za njim še za zajca nič ne ostane. »Ah, to se hecajo. Lepo se danes kosi. Trava je zaradi rose že malo vlažna, podobno je s krtinami, ki so mehke. Če s koso zadeneš ob suho in trdo krtino, jo lahko hitro skrhaš. Včasih smo vstajali že ob štirih zjutraj in se odpravili kosit. Potem pa je bilo treba še peš v štiri kilometre oddaljeno šolo. Vsak dan še kosim na roke, za zajčke, da imajo svežo krmo,« pove Janez.
Pri vihtenju kose je potrebno imeti nekaj moči, a po njegovih besedah sta še bolj pomembni dobra tehnika in dobro nabrušeno orodje. »Ne smeš jemati preveč. Če imaš manjšo koso, z enim zamahom vzameš manjši del, če pa imaš večjo, pa lahko vzameš več,« je še dodal izkušeni Janez.
Prvič se je tradicionalne košnje na Makutah udeležil Jože Ivanušič iz Adlešičev v Beli krajini. V rokah je držal koso s kovinskim ročajem, saj se mu je dopoldan, ko se je pripravljal na košnjo, lesena kosa zlomila, kajti že dolgo je ni uporabljal. »Tudi s tole koso s kovinskim ročajem se dobro kosi. Z dobro voljo je vse še toliko lažje,« je dejal.
Sveža krma za živino
Zelo pridne so bile tudi grabljice, ki so grabile pokošeno travo na kup. Zlatka Žurga iz Urnih sel je vajena tega opravila, saj je kot otrok pomagala pri košnji doma. Na delo so šli že zgodaj zjutraj, da ni bilo prevroče.
Pokošeno travo so odpeljali s traktorskimi prikolicami, za volanom enega od traktorjev pa je sedel 80-letni Matija Blatnik iz Dobindola. »Peljem na naš pašnik. Živina bo vesela sveže krme, to bo zanjo odlična večerja,« je povedal z nasmehom na obrazu.
V ospredju druženje
Prvič so se kosci na Makutah zbrali leta 2005. »Zadeva se je prijela in vsako leto se takole dobimo. Razen leta 2020 se zaradi pandemije koronavirusa nismo zbrali. Namen tega dogodka je v prvi vrsti druženje, krepimo vaški duh. Na začetku nas je bilo deset, danes nas je že kar nekaj. Po drugi strani s tem ohranjamo tudi tradicijo in znanje prenašamo na mlajše rodove,« je dejal Lado Rauh, sicer upokojeni klepar, ki je kot mojster stavbnega kleparstva daleč naokoli znan tudi po obnovah številnih cerkva.
Kot se za takšno kmečko delo spodobi, je po košnji sledil likof z zakusko in glasbo. Lado upa, da se bodo naslednje leto pri njem znova dobili.
