Dragana Stanković

Sta bila pa močno presenečena, ko smo jima povedali, da sta na Dolenjski list naročena že od leta 1990, torej celih 35 let! »Neverjetno. Sploh se nama ne zdi, da je že tako dolgo pri hiši,« sta dejala v en glas.

Slavko Fridl rad prebere kakšno zanimivo novico v Dolenjcu, »da malo vidim, kaj se dogaja naokrog«. Pa črno kroniko in seveda male oglase in osmrtnice. »Najprej preberem vse naslove v časopisu, nato pa preberem članke, ki me zanimajo,« pove, žena Jožica pa prida: »Mož vsak četrtek prav čaka Dolenjca, da vidi, kaj je v njem zanimivega, in mi potem na kratko pove, kaj v njem piše. Ko imam čas, pa še sama kaj preberem. Res je 'fajn', da je tak časopis pri hiši. In da v njem ni samo kriminala.«

Rudar in šivilja

Slavku, ki si je 'penzijo' prislužili v rovih senovskega rudnika, kjer je delal od svojega devetnajstega leta, je 73 let, Jožici, ki je upokojitev dočakala v sevniški Lisci, pa 67. Ko so se številni rudarji ob zaprtju rudnika sredi 90. let naenkrat znašli pred vrati predčasne upokojitve, je bil Slavko star 43 let. »Je, res sem že dolgo v 'penziji', morda kar malo predolgo,« se nasmehne. »Nisi več toliko med ljudmi in to človek kar malo pogreša,« prida.

A kljub temu mu nikoli ni dolgčas. Od nekdaj sta bila oba vajena trdo delati, dela na manjši kmetiji pa tako ali tako nikoli ne zmanjka. Kar nekaj zemlje je ob hiši, nekaj je travnika, kjer se v ogradi pasejo ovce in kokoši, malo nižje je večja njiva, zasejana s koruzo in drugimi poljščinami, krompir pa sta že pobrala. Vsako leto vzredita tudi kakšnega pujska, nekoč sta imela tudi zajčke. Ob dvorišču pred hišo je do zadnje pedi obdelan vrt, pokrit s protitočno mrežo. Vrtnine na njem so bujne, kot da jim suša sploh ne bi prišla do živega.  

Vajena trdega dela

»Nekoč smo imeli tudi nekaj krav in prašičev,« pove gospod Slavko, doma iz sosednjega Vetrnika, kjer sta z Jožico dolga leta ob službi skrbela še za njegovo domače posestvo in živali. »Ja, kar trdo sva delala,« prida.

Gospa Jožica pa je rojena Koprivničanka. »Koprivnica je že od nekdaj zelo 'domača' vas, tu živita tudi obe moji sestri z družinama, pa nečakinja. Prvega priseljenca, sicer s Senovega, smo dobili lani, prej pa je bila vas res skoraj povsem Moškonova,« pove gospa Jožica.

Politiki ju jezijo

Pri priimku Moškon smo malce zastrigli z ušesi. »Ja, prav res pravijo, da naj bi bila naša družina v nekem zelo daljnem sorodstvu z znamenito rodbino graščakov, nikoli pa se nisem prav zares spuščala v raziskovanje teh morebitnih sorodstvenih vezi,« se nasmehne.

Veliko se pogovarjata o vsakodnevnih rečeh, najbolj pa ju jezi naša politična oblast, saj se vedno znova zdi, da dela v prvi vrsti za sebe in ne za ljudstvo. »Pa odnos do delavcev tudi ni v redu. Delavec danes ni vreden skorajda nič, upokojenec še manj. Ne, z našim sistemom nekaj močno ne 'štima',« pravi Jožica Fridl, nato pa odhiti skuhati kavo in ob tem na mizo prinese še dišeče domače pecivo.

»Hvala bogu, da še imava penzijo,« pripomni njen soprog Slavko. »A najbolj pomembno je, da nama zdravje še kolikor toliko služi, čeprav me že lep čas boli križ. Toda to je pač 'spomin' na rudnik.«

Rada zapojeta stare ljudske

Ko pogovor nanese na hčerino družino in edinega vnuka, pa Fridlovima spet zasijejo oči. »Zlatega vnuka imava. Šestnajst let je star, obiskuje gimnazijo. Zelo je priden, delaven, vedno pomaga pri delu in rad pride k nama. Telefoni pa ga nič ne zanimajo, v nasprotju z večino današnje mladine,« pripomnita ponosna babica in dedek, ki sta v vasi znana po dobri volji.

»O, zelo rada tudi zapojeva. Pri obeh doma se je že nekoč veliko pelo, zlasti ob sobotah in nedeljah, ko so se ob domačem vinotoču zbrali vaščani. In to veselje nama je ostalo. Tako še danes v družbi, pa tudi, če sva sama, zapojeva katero staro ljudsko,« doda Jožica in naslednji trenutek na mizo že postavi nov krožnik z domačimi dobrotami.