Milan Glavonjić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko danes v njegovem ustvarjalnem prostoru v Črnomlju zazvenijo prvi toni, ko pod rokami nastaja nova skulptura ali ko se na platnu rojevajo barve, je težko verjeti, da je Slavko Čečura umetniško pot začel daleč stran, v Bosni in Hercegovini, v okolju, v katerem je kultura nekoč imela posebno mesto.

Otroštvo in mladost sta povezana s Travnikom, del življenja pa tudi s Sarajevom, ki je v času nekdanje skupne države veljalo za eno od kulturnih središč Jugoslavije. »Tam sem srečal ogromno dobrih in velikih ljudi, uspešnih umetnikov,« pripoveduje Slavko, ki v spominih pogosto poseže v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bila kultura način povezovanja množic. »Čutil se je ustvarjalni zagon, umetniki so lažje našli podporo, družabno življenje pa je bilo prepleteno z glasbo, umetnostjo in prijateljstvom,« pravi.

Milan Glavonjić

V Slovenijo je prišel malo pred osamosvojitvijo. V Ljubljani in okolici se je srečeval z različnimi oblikami umetnosti in ljudmi, ki so ga še dodatno utrdili v prepričanju, da bo ustvarjanje ostalo pomemben del njegovega življenja. Kasneje ga je pot pripeljala v Belo krajino, kjer je našel prostor, ki mu je omogočil mir in ustvarjalno svobodo. Narava, stare hiše, les, glina in okolje, v katerem človek lahko razmišlja in ustvarja, so ga prevzeli. »Tu se odklopiš,« pravi preprosto, a s tem pove veliko.

Od slikarstva do Laterne

Njegova umetniška pot je raznolika. »Začel sem s slikarstvom in bil z njim dolgo dobesedno zasvojen. Na leto sem naredil po dve samostojni razstavi, se udeležil več kolonij. Najprej me je pritegnil impresionizem, kasneje sem se spogledoval z modernizmom in se nato prepustil novim trendom, saj so se v slikarstvu v zadnjem času zgodile velike spremembe. Svoj slikarski slog sem oblikoval tako, da sem iz vsakega vzel nekaj, kar mi je všeč,« pripoveduje Slavko.

V tistem času je v Črnomlju vrata odprla znamenita Laterna, njegova galerija, prostor, ki je bil nekaj več. Namenjen je bil srečevanju ljudi, umetnikov, glasbenikov in ljubiteljev vsakovrstne kulture. Vendar ni šlo vse gladko. Sčasoma je postalo vzdrževanje prostora in vsega, kar je bilo z njim povezano, velik finančni zalogaj, zato je dejavnost Laterne nekoliko usahnila. »Še danes srečujem ljudi, ki mi pravijo, da še kako pogrešajo ta prostor, ki je ponujal skupek naših duhovnih dosežkov, kar je po mojem mnenju kultura,« poudarja.

Milan Glavonjić

Zdaj ne slika več toliko kot nekoč, pa ima slik vseeno za veliko skladišče. »Ni bistvo samo prodati sliko. Največjo vrednost ima, če jo podariš,« je prepričan. In res je številna svoja dela podaril društvom, gasilcem, invalidskim organizacijam in posameznikom, ki so potrebovali pomoč. Posebej se spominja dobrodelne razstave v Ljubljani, pri kateri so mu pomagali prijatelji. Z izkupičkom so polepšali življenje fantu na invalidskem vozičku, ki je potreboval prilagojen voziček. »To mi največ pomeni. Kadar veš, da si nekomu pomagal,« poudari.

Ustvarjalnost brez meja

Njegova ustvarjalnost pa se ne ustavlja pri slikarstvu, iz katerega je v zadnjem času nekoliko izpregel. Novi izzivi pač. Zanimata ga kiparstvo in oblikovanje lesa, kjer išče navdih v materialu samem. Pogosto ga pritegnejo naravne oblike, struktura lesa, tudi vplivi afriške umetnosti in kubizma. Pomemben del njegovega sveta je tudi glasba. V pritličnih prostorih ob delavnici je nastal pravi mali glasbeni studio, zatočišče za mlade belokranjske glasbenike in ustvarjalce.

Tu nastajajo nove skladbe, snemajo se vokali, preizkušajo ideje in srečujejo ljudje, ki jih povezuje ljubezen do glasbe. Tudi sam večkrat stopi pred mikrofon. »Glasba je zame podobno kot slikarstvo način izražanja, pripovedovanja zgodb in povezovanja ljudi. V tem prostoru, kjer diši po lesu, barvah in ustvarjalnosti, nastajajo tudi glasbeni projekti različnih lokalnih skupin.«

Slavko posebej poudarja pomen prijateljstva. Prav prijatelji so bili v njegovem življenju pomembna opora in navdih.

Brez potrebe po dokazovanju

Danes pravi, da nima več potrebe po dokazovanju. Ustvarja takrat, ko začuti potrebo. Enkrat prime za čopič, drugič za kos lesa, tretjič napiše kakšno misel ali se posveti glasbi. »Če se mi danes da delati to, bom delal to. Če ne, bom nekaj drugega,« pove z nasmehom.

Slavko je iz krajev, v katerih je odraščal, prinesel občutek za druženje in širino, v Beli krajini pa je našel prostor, kjer lahko vse to združi.