Osebni arhiv S.Š

Na svojih poteh je samooskrben. Kuha si sproti. Spi navadno v šotoru. Tako je bilo tudi v Avstraliji. Po tristo kilometrov daleč ni bilo ob poti ničesar, zato je moral voziti s seboj vse, kar je potreboval. Divjina, skratka, in on v njej sam med izjemno redkimi stalno obljudenimi kraji. Tako je na koncu tretjega dne vožnje po Avstraliji prispel ponoči v kamp v Queenslandu. Šef kampa mu je pokazal za prenočitev prostor »tam pod drevesom«. Silvo ga je vprašal, ali je kaj kač, oni pa v smeh, češ, v Queenslandu si, kače so vsepovsod. »Tako da sem spal z enim odprtim očesom. Čevlje sem, obrnjene narobe, obesil na kolo, da ne bi prišle noter, in čim več opreme sem si dal v šotor,« se spominja Silvo, ki je na avstralski poti ves čas videval napise, ki opozarjajo na prisotnost krokodilov, kač in podobnih nevarnosti.

Osebni arhiv S.Š.

Nekega dne se je iz nekega drugega kampa zjutraj, malodane s prvim svitom, odpravil proti enemu svojih ciljev, oddaljenemu kakšnih 250 kilometrov. Prevozil je že kakšnih sto kilometrov, ko je ugotovil, da je v kampu pozabil palice, brez katerih ne more postaviti šotora. Odpeljal se je torej »tistih« sto kilometrov nazaj v kamp, tam pobral palice, si natočil vodo in se odpeljal tja, kamor se je sicer odpeljal že zjutraj. Ampak take stvari so malenkost v primerjavi s tistim, v kar je zabredel pozneje na svoji avstralski turi.

Osebni arhiv S.Š.

Izgubljen v močvirju

V Avstraliji se je nekega dne izgubil. Izbral je bližnjico. Domačin mu jo je odločno odsvetoval. »Nikar ne pojdi. Tam je močvirje, cesta je neprevozna.« Ampak Silvo je vztrajal. »Zapeljem v gozd, tam pa po kakšnem kilometru podrto drevo. Kolo dam čezenj, grem dalje. Drugo drevo podrto. In spet in spet, ampak grem naprej, že čez kakšnih deset dreves. Ceste je konec, začne se voda, kolo rinem, nosim, čez vsako drevo ga moram prestaviti. Povsod kot džungla, močvirje, stoječa smrdeča voda. V začetku sem gledal, ali so mogoče kače, da ne bi stopil nanje, potem mi je bilo vseeno. Do kolen sem hodil po vodi. Znočilo se je, vse sem spil in pojedel, kar sem imel. Bil sem sredi gozda sredi ničesar in prišel do točke, kjer bi se morala začeti glavna cesta. Gledal sem po navigaciji in ta mi je sporočila: Zavijte levo. In ena torba na kolesu manjka. Nazaj ponjo. Po kakšnem kilometru sem jo našel. Vrnil sem se tja, kjer sem bil maloprej. Skušal sem si pomagati s stranmi neba. In vse mi je kazalo, da grem prav proti glavni cesti. Šel sem naprej. Kmalu se je začel kolovoz, potem makadam in končno sem stopil na glavno cesto,« se spominja.

Po tej kalvariji se je peljal še deset kilometrov do nekega kraja. Bencinska črpalka je bila že zaprta, on brez vsega in čisto na kolenih. In je zagledal v daljavi svetlobo. Odpeljal se je tja in vstopil v hišo. Notri so imeli gasilci občni zbor. Jedel in pil je kot na svatbi. Gasilci so novičko o nenavadnem nočnem dogodku objavili na družbenem omrežju, še prej pa so poprosili črpalkarja sicer že zaprte črpalke, da je Silvu dovolil prenočiti pri črpalki.

Osebni arhiv S. Š.

Stava

Njegovi podvigi so se začeli z neko stavo pri Bubka baru v Dečnem selu, ali bosta s Petrom Furlanom iz Dobove šla po vsej Jugoslaviji, »od Triglava do Vardarja«, z navadnima kolesoma. »Takrat, prvič, sva v desetih dneh prekolesarila Jugoslavijo, 1.500 kilometrov. Naslednje leto sva šla od izvira Donave, iz Schwarzwalda, do izliva, do Črnega morja. Naslednjič sva šla s Petrom skupaj, to je bila najtežja vožnja, z najjužnejše točke Evrope na najsevernejšo, iz Aten na Nordkapp. Na severu so naju spremljali leden veter, sneg, dež. Spala sva zunaj, nisva se imela kje posušiti. Na Norveškem sva spala kar po hišah, ki so tam odprte za take namene,« pravi.

Osebni arhiv S. Š.

Amerika

Ampak vmes je šel Silvo še sam s kolesom po Ameriki. To je bilo njegovo tretje dolgo potovanje. Peljal se je od Los Angelesa do Chicaga. V Ameriki ni imel takšnih izkušenj, kot je bila tista avstralska. Ampak bila so doživetja, ki jih pomniš. Srečal je prijatelje iz Brežic, policiste, ki so potovali z avtodomom. Bilo je res presenečenje, ko so ga na neki bencinski črpalki pričakali s slovensko zastavo in vzkliki: »Silvo, Kapele, Brežice.« Prvi trenutek ni mogel verjeti, da se to res dogaja.

Na eni od dnevnih etap na koncu ni mogel najti prostora, kjer bi prespal. Sedel je na nekih stopnicah, ko je k njemu pristopil voznik značilnega ameriškega tovornjaka in mu pomagal poiskati hostel. Ta je bil uradno zaprt, zato je bil v celotni stavbi edini gost. In čeprav v hostlu ni bilo vode zaradi okvare cevi, je je iz pip še priteklo toliko, da se je za silo umil.

Osebni arhiv S.Š.

Nekega dne je k njemu pristopil mož, po vsem videzu ameriški farmar. Ko mu je Silvo razložil, da potuje po Ameriki za svoje veselje, se ni mogel načuditi. Odkril se je, pokleknil pred popotnika in molil za njegovo srečno pot. Silvo se mu je pridružil, možakar mu je ponudil petdeset dolarjev, ki jih je Silvo hvaležno odklonil, rekoč: »To, kar ste storili zame, mi pomeni več kot denar.«

V Ameriki se mu je petindvajsetkrat predrla guma. In še bi se, če mu ne bi prijazen serviser vstavil med plašč in zračnico varovalnega traku, ta je potem zadrževal koščke žice počenih gum, ki so mu dotlej na cesti luknjali gumo. 

Dom na kolesu

Med potovanji je kolo Silvu dom s skoraj vsem, kar potrebuje človek na poti. Njegova potovalna prtljaga je zaradi omejitev teže na letalu težka trideset kilogramov, s tem da trinajst kilogramov tehta kolo. Na kolesu ima štiri torbe, na torbah so štiri imena, na vsaki po eno: Nataša, to je žena, Tit in Anej, sinova, in Silvo. Tako so ves čas skupaj. V torbah pa je vsa oprema, ki jo potrebuje za dolga potovanja. Od oblačil so to tri majice, dvoje spodnje hlače in troje nogavice in mogoče ogrinjalo proti dežju.

Osebni arhiv S. Š.

Če ne bi bilo letalske omejitve teže, bi Silvo najbrž pritrdil na kolo še nekaj torb. Nanje bi napisal Bubka bar, Kovinokemija Trebnje, Gofar Goran Mohorko Brežice in serviser Matjaž Traven iz Kolesarskega centra Krško - Sevnica iz Krškega. Z njihovo podporo in pomočjo namreč odhaja na svoja svetovna romanja. Na potovanjih mu občutek povezanosti z ljudmi, ki so nekje v njegovih krajih, nemara pomaga premagovati razdalje. »Med potovanjem me budno spremljajo in mi pošiljajo pozitivne misli sovaščani iz Kapel z Jožetom Kernulcem na čelu in mama Milena, ki me je naučila, kako preživeti v okolju, kjer materialne dobrine, politična in verska pripadnost nimajo pomena,« pravi svetovni kolesar.

Osebni arhiv S. Š.

Trening

Silvo je v življenju ves čas v gibanju. Vozi tudi leteče kolo, kot pravi stroju, s katerim se lahko pelje po cesti in po zraku. Za potovanja se kondicijsko pripravlja z vsakodnevnim desetkilometrskim tekom. Za tek izkoristi tudi oddaljenost delovnega mesta. Zaposlen je na Molovi črpalki v Trebnjem, ki je oddaljena 70 kilometrov od njegovega doma. Sodelavec je tudi z brežiškega konca in se v službo vozita skupaj. Silvo iz Trebnjega teče v Novo mesto, tam ga pobere sodelavec z avtomobilom in gresta skupaj domov. Zadnjih štirinajst dni pred odhodom se Silvo vozi s kolesom v službo. Tako prevozi dnevno sto štirideset kilometrov. In to je njegov kolesarski trening za potovanje. »Zjutraj ob treh grem od doma in sem okrog šestih v Trebnjem,« pravi Silvo, ki bo letos, kot rečeno, skočil v Indokitajsko. Izpred Bubka bara, ki je njegovo stalno izhodišče za dolga potovanja, bo odšel na pot 19. decembra. V dobrih tridesetih dneh bo prekolesaril približno 5.000 kilometrov.