D. S.

Od 1. februarja je zaposlen na Generalni policijski upravi (GPU) kot vodja oddelka za operativo. Njegova osrednja naloga je spremljanje in koordinacija dela OKC-jev. Delo je bistveno drugačno od tistega, ki ga je bil vajen prej, pravi. Ni dela z novinarji in tudi ne neposrednega operativnega ali terenskega dela.

Najbrž veste, da smo vas novinarji imeli zelo radi, še posebej vaša policijska poročila so nas pogosto zabavala.

No, pisanje in poročanje imam nekako že v genih (dolgoletni novinar Dolenjskega lista Pavle Perc je njegov stric, op. a.). Nikoli mi ni delalo težav. Izkušnje dela z mediji so bile zelo zanimive, se pa tega dela nekateri policisti kar malce izogibajo ali pa bojijo, morda zato, ker novinarji velikokrat posegate z vprašanji v naše delo in je pri tem vedno treba loviti neko ravnotežje. A tudi policija se vse bolj odpira. V teh 17 letih smo šli iz morda druge prestave v šesto, kar se tiče načina in hitrosti komunikacije in obveščanja.

Tudi nam se je zdelo, da vam gre sodelovanje z novinarji dobro od rok.

Zelo pogosto si v tej vlogi nekakšen branik službe. Veš, da vsega ne smeš povedati, ker bi to lahko ogrozilo policijski postopek, paziti moraš na varstvo osebnih podatkov žrtev oziroma oškodovancev in tudi osumljencev. Imel sem še eno značilnost, ki je morda nimajo prav vsi tiskovni predstavniki. Namreč kadar se je kaj zgodilo, sem vedno šel na kraj, saj sem želel videti, slišati in začutiti, kaj se je dejansko tam zgodilo. To mnogokrat pomaga pri bolj suverenem komuniciranju z novinarji oziroma javnostjo. So se pa zelo pogosto kresala mnenja o tem, ali smo povedali preveč, premalo, morda ravno prav. Vmes je bilo tudi nekaj zelo kompleksnih zadev, kakršna je bila denimo nesreča na Blanci leta 2008.

Ravno to sem vas želela vprašati – namreč kateri dogodki so se vas v teh 17 letih najbolj dotaknili ali pa vam ostali v spominu?

Eden takih je bil prav gotovo primer uboja policista v okolici Brežic leta 2016. Na številki 113 sva bila s kolegico dežurna in je vsa komunikacija potekala preko naju. Strašansko stresno je bilo. Bil sem v službi, tudi ko se je zgodil nesrečni strel na PP Krško in je prav tako umrl policist. Med dogodki, ki bodo v spominu vedno ostali nekje v ospredju, pa je zagotovo Blanca. Ta tragedija je bila zelo zahteven dogodek, iz katerega smo se ogromno naučili, še zlasti pa stikov z novinarji in svojci. Nesrečni zadnji spust po Savi je bil še toliko napornejši in zahtevnejši tudi zato, ker sem večino umrlih osebno poznal. Takrat sem se ravno peljal iz službe domov in sem te čolne videl na Savi tam nekje pri Brezovem. Ko sem prispel do Vrhovega, pa sem po radijski zvezi slišal, da se je zgodila nesreča in da so se čolni prevrnili. Do tukaj ni bilo še nič strašnega. Naslednja informacija pa je bila, da nekaj udeležencev ni prišlo iz vode. Takoj sem obrnil avto in se odpeljal na kraj dogodka, bil sem tam med prvimi. Veliko ljudi je bilo v šoku, tudi naši policisti. Treba je bilo organizirati delo, se začeti pogovarjati z ljudmi na kraju samem, nato pa zadevo organizirati širše, angažirati številne druge službe. Zanimanje medijev je bilo ogromno in hitro smo videli, da z nekimi klasičnimi oblikami obveščanja ne bo šlo. Zato smo že tisto noč organizirali prvo novinarsko konferenco, v naslednjih dneh pa smo imeli konference dvakrat na dan. Blanca je bila šolski primer kriznega komuniciranja. Hkrati pa se nam je zgodilo, kar se nam ne bi smelo: vsi smo bili skoncentrirani na operativno delo, iskanje pogrešanih, poročanje tistim, ki smo jim bili dolžni poročati, na obiske visokih predstavnikov države, pri vsem tem pa smo »pozabili« na svojce umrlih, ki so tam, za policijskim trakom, ves čas čakali na informacije.

Blanca je bila torej pomembna šola?

Da. Tedanja praksa obveščanja svojcev je ostala tudi za naprej. Na OKC smo zadolžili sodelavca, da je vedno, ko so klicali svojci, vzel njihove podatke za stik. In potem smo jih tudi poklicali nazaj, ko smo imeli kakšno novo informacijo. Organizirana je bila tudi psihološka podpora zanje, predvsem pa je bilo pomembno, da so informacije izvedeli od nas, in ne iz medijev. Če damo na stran čustveni del, smo pri tem dogodku vzpostavili tudi odlično sodelovanje s civilno zaščito (CZ), zlasti z brežiško izpostavo, ki je koordinirala delo. Te profesionalne in tudi osebne vezi, ki so se stkale v tej tragediji, so nam zelo koristile v begunski krizi v letih 2015 in 2016, ko smo kljub neznosnim razmeram in ogromnemu številu migrantov sodelovali odlično.

D. S.

Kot tiskovni predstavnik ste vedno delovali zelo umirjeno. Ali vam je bilo kdaj vendarle odveč, kadar smo vas novinarji klicali, včasih tudi ob nemogočih urah? 

Poslanstvo tiskovnega predstavnika sem pač razumel tako, da sem bil dostopen ves čas. In tudi klici novinarjev so prihajali 24 ur na dan. Ena od zanimivejših izkušenj je bila tudi vstop Slovenije v EU in schengen. Spomnim se, da smo imeli v 24 urah 72 novinarskih stikov, tudi številne izjave za evropske televizije, ki so prišle na Obrežje. Kot PU Krško smo vse sami skomunicirali, seveda v usklajevanju in dogovoru z GPU. Begunska kriza v letih 2015 in 2016 je bila spet druga zgodba. Čisto vsak policist je bil vključen v delo. In seveda smo tudi takrat imeli tu cel kup novinarskih ekip, nevladnikov, uradnih delegacij, državniških obiskov, od Evropske komisije, Vatikana do različnih predsednikov vlad. Tudi takrat smo veliko večino komuniciranja z novinarji izpeljali sami.

Kar nekaj vroče krvi je bilo na začetku lanskega leta, ko se je začelo govoriti o vzpostavitvi registracijskih centrov. Zdaj je center na Obrežju vzpostavljen, protesti so se polegli. Videti je, da zaradi centra in migrantov ni nobenih težav.

Ko smo se na PU Novo mesto pogovarjali o tem registracijskem centru, smo želeli najti obliko in načine, da bodo postopki z migranti izpeljani čim bolj korektno in humano, kajti kar se je dogajalo leta 2015/2016, preden smo vzpostavili center Livarna v Dobovi, je bilo pod vsako kritiko. Kot država na takšno množico ljudi nismo bili pripravljeni. Od oktobra 2015 do marca 2016 je šlo skozi naše območje več kot 400.000 ljudi. Ko smo skupaj z lokalno skupnostjo in CZ vzpostavili center Livarna, pa smo lahko poskrbeli za migrante in tudi za okoliščine in delovne razmere naših policistov, nevladnikov, reševalcev, gasilcev, zdravnikov in vseh drugih, ki so pomagali pri postopkih. Marca 2016 smo center zaprli, migracije pa so še vedno bile, vendar manjše. A težave so ostale, kajti policijski prostori so bili dovolj veliki kvečjemu za posamezne migrante. Z vstopom Hrvaške v schengen se je število migrantov spet povečalo, mi pa primernih prostorov za obravnavo nismo imeli. In ker je bilo na Obrežju dovolj neizkoriščenega prostora, je bila ideja, da bi tam uredili registracijski center, ki bi omogočal humano in primerno obliko izvajanja policijskih postopkov. Nikoli pa se nismo pogovarjali o katerih drugih oblikah centra.

Kakšne so po vašem mnenju nasploh varnostne razmere v jugovzhodni Sloveniji? Ali kakor koli izstopamo glede na preostali del Slovenije?

Menim, da je Slovenija še vedno varen dom. Policija kot taka – pa naj ne zveni kot opravičilo – ni edina, ki vpliva na varnost. Seveda je naša osnovna dejavnost in poslanstvo varovanje življenj in premoženja. Toda tarejo nas težave, za reševanje katerih pa nismo edini pristojni. Imamo težave z nekaterimi mladostniškimi skupinami ali čedalje mlajšimi osumljenci oziroma storilci. Pri tem smo spet na področju vzgoje in izobraževanja, varnega okolja, odraščanja s postavljanjem norm in omejitev, osnovnih vrednot družbe. Če tega ni, se pri 13, 14 letih takšne osebe že pojavljajo v policijskih statistikah, kar je žalostno. In te osebe se bodo v naših statistikah večinoma pojavljale, tudi ko bodo starejše.

Ali lahko rečemo, da gre v teh primerih večinoma za Rome? Vem, da policisti ne ločujete ljudi po etnični pripadnosti, pa vendar.

Policisti smo v zelo neugodnem položaju. Dobivamo kritike od romske skupnosti in nevladnih organizacij, češ da ukrepamo stereotipno, in na drugi strani od večinskega prebivalstva oziroma lokalne skupnosti, ki pravi, da storimo premalo. Resnica je najbrž nekje vmes. Dejstvo pač je, da zoper otroke kazenskopravnih ukrepov v celotnem obsegu ne moremo izvajati. Res pa je, da smo v zadnjih letih veliko energije in dela vložili prav v delo z mladoletniki. Kadar jih najdemo pri storitvi kaznivih dejanj, bistveno več aktivnosti vlagamo v delo z njihovimi starši. Pri tem se vse aktivneje vključuje tudi center za socialno delo (CSD).

Kaj pa same pristojnosti policije? Kako se je ta spreminjala z leti? Mnogi starejši denimo povedo, da je bil nekoč dovolj samo en policist, ki je šel v romsko naselje in je vse uredil. Danes je drugače. Policisti ne uživajo ravno spoštovanja med nekaterimi Romi.

Nekoč mi je neki starejši sogovornik dejal, da ne znamo delati z Romi. Rekel je, da je kot podjetnik z njimi sodeloval tako, da je šel v naselje k starešini in se vse dogovoril, tako da nikoli ni imel nobenih težav. Toda takšne hierarhije v romskih naseljih danes ni več. Imamo povsem drugačno strukturo ljudi in razmerja med njimi. Imamo Rome, ki so vključeni v programe zaposlovanja, delajo, imamo romske otroke, ki obiskujejo osnovno šolo, imamo pa tudi socialno dno. Zato ne moremo vseh dajati v isti koš. Pristojnosti policije pa se prenehajo takrat, ko pridemo do vprašanja vzgoje in šolanja, kajti s tem policija res nima ničesar.

Kaj pa kakšne nenavadne situacije v vseh teh letih? Zagotovo so bile.

Decembra 2019 se je zgodilo, da smo zaprli mejni prehod Obrežje, ker so policisti v prtljagi enega od potnikov v avtobusu pri rentgenski kontroli našli sumljive predmete, ki so zelo spominjali na neke vrste bombe z magnetnim sistemom za pritrditev na vozilo. Mejni prehod smo sredi dneva zaprli in kraj zavarovali. Zapreti največji mejni prehod v državi ni ravno šala. Nato pa se je izkazalo, da so bili v kovčku uglaševalci za klavir nekega ruskega pianista. Takrat smo pred PU Novo mesto podali tudi izjavo za medije, nismo pa želeli povedati, od kod je bil ta potnik. Ko sem dajal izjavo, sem vmes dobil vprašanje, ali smo tega ruskega državljana že kdaj obravnavali. Pa sem mirno odgovoril, da tega ruskega državljana še nikoli nismo obravnavali. In v tistem se mi je posvetilo, kaj sem rekel. Zgodila pa se mi je še ena »cvetka«, ko sem nekoč za neko televizijsko oddajo dal izjavo glede pomena uporabe varnostnega pasu. Rekel sem: »Varnostni pas zagotovo rešuje življenja, če ne rešuje življenj, pa vsaj omili posledice.« Šele kasneje sem spoznal, kaj sem rekel. Sem se pa s to izjavo takrat znašel celo v Mladini,v njihovi rubriki Rolanje po sceni. (smeh)

Se vas po vseh teh letih izkušenj kak dogodek še dotakne, vas prizadene?

Vsak dogodek se te dotakne malo po svoje. Če ne takrat, pa morda malo kasneje. Najbolj se te dotaknejo stvari, pri katerih si neposredno zraven pri reševanju situacije. Zelo adrenalinski je bil tudi primer v Šmarjeti, ko je možakar streljal na policijsko patruljo. Iz povsem sproščenega dneva je v trenutku nastalo strahotno napeto in stresno ozračje. Angažiran je bil skoraj celoten PU Novo mesto, saj je šlo za zelo rizične postopke. In tega stresnega dela ni vsak policist vajen niti sposoben. Policisti sicer imamo psihološko podporo za takšne stresne situacije. A tisti trenutek, ko se nekaj zgodi, ne moreš kar nekam izginiti, da bi se pomiril. Takrat so tvoji edini »terapevti« najožji sodelavci v ekipi. Takšne hude dogodke nekako potlačiš. A v spominu ti vedno kaj ostane. Tak je pač ta poklic.