M. L.

Domačin Rajko Kučič si je v preteklosti ves čas v stikih s predstavniki različnih ustanov prizadeval za obnovo vrsto let zapuščene in propadajoče šole ter je zato vesel dobrega izida. »Šola je ponos kraja in občine. To je lep muzej zgodovine vasi. V šoli so tudi prireditve in sestanki, stavbo uporabljamo. Šola živi,« mu je v zadoščenje.

Razstava o Črneči vasi

Črnétjani in Črnétja vas: skupaj držijo kakor veriga

Razstava v Črneči vasi

Skupaj držijo kot veriga

Še pred to vaško zmago so podobno kot šolsko stavbo iztrgali propadanju edinstven objekt, redkost v slovenskem in mogoče širšem pogledu, stražni stolp v Črneči vasi. »Ko prihajate v našo vas, že od daleč vidite 'turn'. Ker je obnovljen, je to lep pogled. Tudi to je ogledalo vasi,« je prepričan. Žal mu je, in tudi drugim vaščanom, da dobrih občutkov od doživljanju urejene in razvijajoče se Črneče vasi ne morejo deliti z Ladkom Petretičem. Nekdanji kostanjeviški župan je po Rajkovih besedah iskreno čutil s prebivalci teh krajev in jim tudi pomagal v naložbah, kot sta omenjeni obnovi. Ob taki dobri volji z občine so vaščani mogoče še dodatno zavzeti za delo v skupno korist vasi; kako sodelujejo, izvemo tudi iz naslova omenjene razstave: »Skupaj držijo kakor veriga«. Rajko Kučič je vesel take skupnosti. Omenil je nedavno skupno akcijo, s katero so vaščani solidarnostno usposobili pot do svojih kmetijskih zemljišč. »Črneča vas se razvija. Veliko mladih ostaja v vasi in sprejema izročilo prednikov,« pravi Rajko, ki kot prispevek h kraju s sto osemdesetimi prebivalci v petinštiridesetih hišah vidi tudi to, če kdo uspe kot posameznik.

Rajko Kučič se je pri obnovah stolpa in šole, pri katerih je sodeloval, odlično izkazal z bogatim znanjem in izkušnjami v gradbeništvu, posebno v izdelavi lesenih konstrukcij. Kot obdelovalec lesa je namreč vrsto let delal v uveljavljenem krovskem podjetju, pred tem je bil zaposlen v mizarskem podjetju.

Ali bo delal na domači kmetiji, najbrž ni razmišljal. Kot najmlajši izmed desetih otrok jo je v danih okoliščinah prevzel in jo s pomočjo družine vodi uspešno, pri čemer med drugim redijo konje, prašiče in koze. »V naših krajih je obdelovanje zemlje precej zahtevno,« pokaže na svet okrog domačije, ki je tu, na pobočju Gorjancev, blizu hrvaške meje, bolj ali manj strmina z izjemo posameznih kraških vrtač z ravnim dnom.

Rajko Kučič je bil ob tem, da sodeluje v najbrž večini črneških vaških akcij, član Sveta Krajevne skupnosti Kostanjevica na Krki v nekdanji občini Krško in pozneje občinski svetnik kostanjeviške občine. Ob tem delu ter službi in domačem kmetovanju je že leta član kostanjeviške lovske družine, v kateri je bil revirni lovec, ter Društva vinogradnikov in Društva domače koline, ti sta tudi v Kostanjevici na Krki, in Kulturno-turističnega društva Črneča vas. »Društvo pomeni povezovanje. Ko sodeluješ v društvu, vidiš, kaj se dogaja, in delaš. V vasi moraš biti zraven, ko se kaj dela. Veseli me napredek in to, da stvari ne gredo v pozabo. Naši predniki so nam zapustili nekaj, mi bomo nekaj zapustili našim zanamcem,« razmišlja, vedoč, da dediščina, izročilo vasi, zdaj še živi, a je vprašanje, kako dolgo bo živela ob številnih močnih vplivih. Med dragocenosti dediščine, katerih varuh je po svojih najboljših močeh tudi on, Rajko šteje črneški govor. To je lokalna, pravzaprav jezikovna posebnost vsega nekaj krajev, v katerih se prepleta zgodovina Uskokov z zgodovino na zdajšnji slovenski strani Gorjancev. Rajko govori črneški govor, in kolikor se da, to enkratno jezikovno znanje prenaša na mlajše. »Govorimo po svoje, a se to izgublja. Ćaparji, kot nam pravijo, je bila včasih žaljivka. Danes pa bi vsi radi poslušali, kako govorijo ćaparji. A je težava, ker ljudje ne znajo več govoriti tako originalno,« meni Rajko. Je pa o lepoti in izjemnosti ćaparske govorice ob podpori žene Jožice najbrž prepričal njune hčerko in dva sinova ter bo verjetno tudi tri vnuke in vnukinjo, kolikor jih zdaj šteje družina.

Vse našteto in vse drugo, kar pripoveduje o zavzetem Rajku Kučiču iz Črneče vasi, pokončnem v prepričanju, vztrajnem, a ne vsiljivem v ravnanju, zvestem v spominu na prednike in njihova dobra dela, radodarnem v plačilu, ko delo opravi nekdo drugi, ljubečem ob misli, da iz družinskih korenin rastejo dobri poganjki, skupnost meri, zanj neopazno meri. In rezultat v teh dneh je, da bodo ob bližnjem se prazniku občine Kostanjevica na Krki Rajku Kučiču podelili priznanje župana za leto 2025. »Presenečen sem. Ampak če oni vedo, da je to tako, ne ugovarjam. Niti najmanj nisem pričakoval tega. Za našo vas, za vse naše uspešne akcije so zaslužni vsi krajani,« Rajko Kučič želi priznanje nekako razdeliti med vse v vaški skupnosti Črneča vas.