M. L.

Kot pravi Tjaša Požgaj, ji je všeč, da je trgovin z rabljenimi oblačili pri nas vse več. Tudi zase vedno išče rabljena oblačila in tudi otroka sta že od majhnega večinoma oblečena v rabljena oblačila. Do oblek se tako ne obnašajo zato, ker je zdaj popularna ponovna uporaba, ampak zato, ker se jim zdi to prav. Tjaša ugotavlja, da je vedno več ljudi ozaveščenih o tem, da je rabljeno dobro, da tako oblačilo nima pridiha tabuja, da smrdi ali je strgano ali da ga je nekdo že imel oblečeno. »Skušam spreminjati odklonilno razmišljanje,« pravi Tjaša Požgaj.

Tako, kot bi želel sam

Prodaja je komisijska, kar pomeni, da ji ljudje prinesejo oblačila, ki potem v trgovini čakajo na prodajo, po prodaji pa jim trgovka izplača denar. Pri sprejemanju stvari je Tjaša Požgaj stroga. Oblačila morajo biti čista, sveže oprana in zlikana. »Oblačila ob sprejemu pregledam. Želim, da so taka, kot bi jih želel kupiti tisti, ki jih odda pri meni. Res se trudim. Ob tem se lahko zgodi, da kaj spregledam, ampak se res trudim,« pravi.

Osebni arhiv T. P.

Srečni kotiček

Vsak dan vstane z veseljem in komaj čaka, da pride med police. »Trgovinica je moj srečni kotiček. Res sem rada tukaj in res rada to delam. Rada sprejemam oblačila,« pravi.

Trgovina je izpolnitev njene dolgotrajne želje. Ko je nekoč v Savinjski dolini obiskala neko trgovino z rabljenimi oblačili, se je še dodatno zavzela. »Tam notri je bila posebna energija in začutila sem, da bom nekoč imela tako trgovino. Dolgo sem si želela imeti fizično trgovino. Pred dvema letoma, ko sva se z možem nekako odločila, da je zdaj čas, da se začnemo ukvarjati s tem, nisva našla prostora. Zato sva odprla spletno trgovino. Sama sem jo postavila ob pomoči mentorja in ponosna sem na to. A še vedno sva ves čas iskala prostor. Želela sem biti v Kostanjevici, tudi zaradi otrok, da sem še vedno dosti blizu doma. In potem se je pojavila priložnost za najem prostora v bloku v naši ulici. Nisem veliko razmišljala,« pravi Tjaša, ki je pred tem med drugim iz babičinih zaves šivala »recikliranke«, vrečke za sadje in zelenjavo. Že ves čas se je namreč nagibala k ponovni uporabi stvari. V tem se je nemara še najbolj utrdila v gimnaziji, po kateri je počela veliko stvari – ukvarjala se je s športom, imela vadbe za nosečnice in mamice, ena izmed prvih v Posavju, pred skoraj petnajstimi leti. Vmes je bila tudi zaposlena, šivala je in se učila tapeciranja.

Koristno in unikatno

Rabljena oblačila imajo po njenem prepričanju prednosti. »Sprejmem vse vrste oblačil. Niso nujno v koraku z modo. Tako kupci poleg tega, da privarčujejo pri nakupu in s takim ravnanjem pomagajo našemu planetu, da ga bo še kaj ostalo za naše otroke, dobijo še unikatnost,« pravi.

Osebni arhiv T. P.

Sovica

Trgovini je ime Pri sovici. O tem pravi: »Ko sem šivala, sem lahko to delala ponoči. Nekdo je rekel, da sem kot sova. In potem je ostala sovica. Ko sem imela prej podjetje, je bilo Sovica šiva, ker sem šivala. Želela sem, da tudi pri trgovini ostane sovica. Sovica mi kar naprej prihaja naproti v takšni ali drugačni obliki, ali kot čestitka ali kot slika na oblačilu. V otroštvu mi je oče s službenih poti večkrat prinesel za darilo sovico, kot figurico, sliko na majčki ali kakšno drugačno.«

Meščanka v mestu

Sovica je dokončno vzletela, potem ko se je v Kostanjevico na Krki priselila iz Ljubljane, kjer je živela osemindvajset let. Med nosečnostjo sta se z možem preselila v Kostanjevico, od koder je doma on. »Tako sem šla iz največjega mesta v najmanjše mesto. In sem, meščanka, še kar naprej v mestu,« se nasmeje, spominjajoč se svojih kostanjeviških začetkov. »Ko me je prvič pripeljal v Kostanjevico, v svoj kraj, sva šla, mislim, najprej na sprehod na stari Tercijalski most. Tam sem začutila, da bi lahko živela v tem mestu. To začutiš, telo ti pove: ‘Tu si lahko,’« pravi Tjaša Požgaj.