Anton Maver, častni občan, ki je občino postavil na noge
Odgovornost, sodelovanje, odprt dialog, poštenost, predanost, strokovnost in odločnost so vrednote, ki jim je Anton Maver zvest vse življenje.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
V četrtek je Anton Maver postal peti častni občan občine Mokronog - Trebelno. Občine, ki jo je skupaj s somišljeniki postavil na noge in jo vodil od leta 2006 do zadnjih lokalnih volitev leta 2022.
V ospredju njegovega dela je bila vedno skrb za dobrobit ljudi, tako v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob, kjer je preživel skoraj vso poklicno pot, kot v krajevni skupnosti Mokronog in kasneje v občini Mokronog - Trebelno. Njegova vrata so bila odprta vsem; poznal je vsako naselje, zaselek in cesto, pa tudi večino prebivalcev.
Po osnovni izobrazbi je kovinostrugar, po vojaščini pa je šolanje nadaljeval na srednji penološki šoli in nato ob delu na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral iz socialne pedagogike. Za diplomsko delo o samomorih, poskusih samomorov in samopoškodbah v KPD Dob je prejel študentsko Prešernovo nagrado.
Na Dobu je delal v varnostni službi, bil pomočnik direktorja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij za področje varnosti, zavod pa je pred upokojitvijo nekaj mesecev tudi vodil. »Na Dobu sem se vedno dobro počutil. Delo z obsojenci mi nikoli ni bilo težko, čeprav so bile situacije različne. Dobil sem neprecenljive izkušnje. Če bi bil spet mlad, bi šel po isti poti,« pravi.
V lokalno politiko se je vključil leta 1972 kot član sveta Krajevne skupnosti Mokronog, zadnjih deset let pred ustanovitvijo občine pa je bil njen predsednik.
»Po neuspelem poskusu leta 1994 so znova močno oživele pobude za ustanovitev samostojne občine Mokronog. Ker pogojev sami nismo izpolnjevali, smo se povezali s KS Trebelno. Referendum tam sicer ni uspel, a smo s Trebeljani, ki so verjeli v boljšo skupno prihodnost, nadaljevali postopek in uspeli. Bilo mi je zelo hudo, ker sem moral požreti lastne besede, da prekinemo vse aktivnosti za skupno občino, če ljudje v obeh krajevnih skupnostih ne bodo za to. Takrat sem si obljubil, da bom naredil vse, da bodo na Trebelnem občutili, da je boljše, če smo skupaj samostojni,« se spominja 76-letni Maver.
V letih, ki so sledila, mu je to tudi uspelo, pri tem pa je skušal ohranjati ravnovesje med razvojem Mokronoga in Trebelnega. »Moj moto je bil celosten razvoj občine,« poudari.
Med pomembnejšimi projekti našteva: ureditev trga v Mokronogu, cesto do Drečjega Vrha, ureditev vrtca in gradnjo športne dvorane v Mokronogu, širitev vrtca in šole ter gradnjo večnamenske dvorane na Trebelnem, gradnjo širokopasovnega omrežja po celotni občini. Zadovoljen je, da so v zadnjih letih na terenu zaživeli tudi projekti, ki so jih zastavili v času njegovega vodenja občine. Po zadnjih lokalnih volitvah je sicer za nekaj mesecev še sedel v občinski svet, nato pa se odločil, da več časa nameni sebi in najbližjim.
S soprogo Ireno živita v Gorenjem Zabukovju. S hribčka, kjer sta si sredi čudovite narave ustvarila dom, se pogosto odpravita na pot z motorjem. V zadnjih osmih letih sta prevozila 67.000 kilometrov – tudi po jugu Tajske in Korziki. Veliko kilometrov sta naredila s prijatelji iz Goldwing motokluba Dolenjska, v katerem je podpredsednik. Posebej pri srcu pa so jima države nekdanje Jugoslavije.
Je tudi podpredsednik društva Sladka grenčica s Trebelnega in član Policijskega veteranskega društva Sever Dolenjska in Bela krajina, vabijo pa ga, da bi postal še podpredsednik Društva upokojencev Mokronog - Trebelno. Ob delu na domačem vrtu in v sadovnjaku mu dolgčas zagotovo ne grozi.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
