Portret tedna: Max Davidovič
Dvaindvajsetletni Max Davidovič iz Dobove je bil v začetku maja imenovan za mladinskega delegata Republike Slovenije pri OZN, desetega po vrsti. Mandat traja eno leto, v tem času pa bo njegova naloga aktivno delovanje na mednarodnem parketu.
##IMAGE-3675213##
»Funkcija je zamišljena kot najvišji predstavnik mladih na področju Združenih narodov. Vsak delegat si izbere eno temo, vezano na razvojne cilje, in v mandatnem letu opravlja zagovorništvo na tem področju. Podobno je aktivizmu, le da se to zagovorništvo izvaja v instituciji,« pojasni diplomant mednarodnih odnosov in »novopečeni« magistrski študent evropskih študij na Fakulteti za družbene vede (FDV). »Torej, namesto na ulicah to počnem v neposrednem stiku z vladnimi organi, nevladnimi organizacijami, Združenimi narodi. Pripravljam mnenjske dokumente, strokovne članke, izvajam delavnice, se udeležujem mednarodnih dogodkov in konferenc, kjer na podlagi raziskav, ki jih opravimo – zadnja je bila Mladina 2024 – predstavljam mnenje in voljo mladih.«
V septembru se za dva tedna odpravlja v New York na zasedanje Generalne skupščine, kjer bo s triminutnim govorom nagovoril svetovne voditelje. »Moja tema bo izobraževanje, v okviru katere raziskujem vse, kar se tiče položaja študentov in mladih na splošno, od stanovanjske problematike do skritih stroškov študija, kakovosti izobrazbe in podobno. Pri tem se povezujem s Študentsko organizacijo Univerze (ŠOU) v Ljubljani, z ministrstvi, izobraževalnimi ustanovami pa tudi z mladimi na povsem medosebni ravni.« Ko ga vprašamo, ali ima kaj treme, saj bo vendarle govoril najvišjim predstavnikom držav, v smehu odločno odvrne: »Niti najmanj. Veliko več strahu sem imel na nedavni novinarski konferenci ob Dnevu mladih v Ljubljani.«
Kljub rosnim dvaindvajsetim letom mu izkušenj na političnem in diplomatskem parketu ne manjka. Drugo leto je poslanec v študentskem zboru ŠOU v Ljubljani, je podpredsednik ŠOU, bil je predsednik študentskega sveta na FDV, opravljal je tudi petmesečno prakso na slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu. »Bilo je izjemno,« navdušeno pove. »Sprejeli so me z odprtimi rokami. Z njimi sem hodil na sestanke, konference, na srečanja. Imel sem možnost izkusiti čisto vse službe, ki delajo na veleposlaništvu, za kar sem jim izjemno hvaležen.« Kot pravi, ima čisto drugačen pogled na diplomacijo in naše diplomate, odkar je na lastne oči videl in doživel, kako vsa ekipa dela za dobrobit naših državljanov v tujini, posameznikov in podjetij.
Prvi stik s politiko je doživel v šolskem Otroškem parlamentu, v okviru katerega je obiskal tudi državni zbor. V srednji šoli (obiskoval je Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani) je v okviru projekta Evrošole obiskal Evropski parlament v Bruslju in Strasbourgu, na fakulteti pa se je že v prvem letniku vključil v študentsko politiko in se skoznjo spoznaval tudi z ljudmi iz »prave« politike. Kot pravi, je trenutno strankarsko neopredeljen. Pa vendar, mu je bližje leva ali desna politična opcija? »Čakam, da bodo ljudje pristopili do mene in se bomo pogovorili o njihovem programu, političnih načrtih, idejah. Če se bom tudi sam v njih videl, se bom verjetno vključil.«
Kot otrok je bil neprestano v knjigah, v srednji šoli se je to spremenilo v učenje tujih jezikov. V prostem času je, če ne bere knjig, strasten ribič, na splošno ljubi naravo, gozd. Piše poezijo, kar nekaj sonetov je že prelil na papir. Je velik oboževalec Karla Destovnika Kajuha in Franceta Prešerna, med tujimi mu je blizu Charles Baudelaire, vedno znova pa ga prevzame arabska ljubezenska poezija, ki ji po njegovem mnenju ni para. Nekoč je igral bobne, zdaj mu je najbližje metal. Je krvodajalec, od srednje šole dalje tudi prostovoljec, tako trenutno s skupino somišljenikov po Ljubljani tu in tam očisti kakšno ulico.
V otroških letih je sanjal, da bo gasilec, nato bankomat pa naftni mogotec. »No, zdaj si bom pustil še ti dve leti na evropskih študijah, da bolje spoznam vsa mogoča dela, ki jih lahko opravljam, mogoče tudi v tujini. Kolebam med mednarodnim poslovanjem, politiko in diplomacijo.«
Kako pa je s slovensko mladino? Je dovolj angažirana? »Mislim, da imamo v Sloveniji 'krasen' primer mladinske apatije. Kar nam najbrž manjka, poleg neke stranke ali nekoga, ki bi se neposredno boril za pravice mladih, so konkretni učinki njihovega truda in angažiranja. S tem bi prav gotovo lahko dvignili tudi njihovo volilno udeležbo.«
Med problemi današnje mladine, poleg pomanjkanja stanovanj, kakovostnih služb in splošne apatije, vidi tudi zapuščanje korenin in dediščine. »To, da zapuščamo domove, kulturo, ki nam je bila predana, in zgodovino, ki jo imamo, me skrbi. Vse preveč se želimo zliti z zunanjim svetom. Saj ne, da novo znanje in tuje stvari niso v redu, ampak včasih je pa le dobro priti domov, pogledati kak folklorni nastop, kak domač koncert, si ogledati lokalne običaje. Tega res ne smemo zanemariti.«
Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista
