L. M.

To potrdi tudi generalni vikar Škofije Novo mesto Peter Kokotec, ki razkrije problematiko vzdrževanja sakralne kulturne dediščine, ki pretežno sloni na darežljivosti vernikov in donatorjev, čeprav je to ustavna dolžnost vseh, še zlasti države.

Kako uspešna je bila Škofija Novo mesto na zadnjem razpisu ministrstva za kulturo za obdobje 2025/26? Ste razočarani ali zadovoljni?

Iz Škofije Novo mesto je bilo prijavljenih 14 projektov: poleg škofije, ki je kandidirala za obnovo kašče na Kapiteljskem hribu, je vloge podalo še 12 župnij in Kartuzija Pleterje. En projekt je bil zavrnjen zaradi administrativne napake, preostali so šli v ocenjevanje, a le trije so dosegli dovolj točk za sofinanciranje. Gre za restavriranje slike Svete družine Ivana Groharja v župniji Brusnice, ki bo sofinancirano s 7.550 evri (vrednost projekta znaša 15.250 evrov); projekt Župnije Metlika za konzerviranje ogrožene avtentične poslikave in pozlate na stranskih oltarjih in prižnici v cerkvi Žalostne Matere Božje v Rosalnicah, za kar bo država prispevala 19.454 evrov (več kot 50 odstotkov bo dala župnija); tretji pa je projekt Kartuzije Pleterje, kjer bo država za statično obnovo severovzhodne stene jugovzhodnega trakta ob častnem dvorišču sofinancirala 41.225 evrov. To je manj kot polovica celotne vrednosti projekta.

Kako si razlagate ta izplen – ste slabo pripravili projekte, so razpisni pogoji prestrogi …?

Prvo zagotovo ne drži. Projekti so pripravljeni kakovostno, toda zahtevnost postopkov je v zadnjih letih tako narasla, da posamezni župniki tega sami ne zmorejo več. Zato smo se v Škofiji Novo mesto za ta zadnji razpis organizirali bolj sistematično: oblikovali smo skupino strokovnjakov – gradbenih inženirjev, arhitektov, statikov in drugih –, ki so prostovoljno darovali svoj čas in znanje, da so skupaj z župniki pripravili prijave. Uspelo nam je oblikovati 12 prijav. Pri tem je treba pohvaliti tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki pri prijavah na razpise po svojih pristojnostih vedno pomaga s strokovno podporo. Kljub temu je uspešnost župnij še vedno majhna, ker so merila razpisa izredno stroga in je prag za dosego točk zelo visok. Zgovoren primer je Kapiteljska kašča v Novem mestu, najstarejša prvotno ohranjena stavba v mestu, v kateri želimo urediti muzej. Čeprav je projekt strokovno odlično pripravljen, nam na vsakem razpisu vedno zmanjka ena sama točka do sofinanciranja. Sistem je postavljen tako, da večina projektov ne pride do možnosti sofinanciranja.

L. M.

Ali država pomaga pri obnovi škode, ki jo je na nekaterih sakralnih objektih povzročil potres?

Poleg rednih razpisov kulturno ministrstvo občasno priskoči na pomoč tudi s posebnimi interventnimi sredstvi, npr. ob potresih ali drugih naravnih nesrečah, a to so izjeme. Mi smo prijavili vso škodo ob zadnjem potresu v Petrinji in ob prejšnjem zagrebškem potresu, vendar interventnih sredstev nismo prejeli. Če bi čakali na državo, bi nekaj cerkva v tem času že razpadlo. Ob nedavnih poplavah so bila interventna sredstva zagotovljena, podatke o tem, koliko je kdo dobil (če sploh), imajo druge škofije. Glavna težava je v tem, da so razpisi premalo stabilni in premalo predvidljivi, da bi se lahko dolgoročno načrtovalo ohranjanje sakralne kulturne dediščine, ki nujno potrebuje stalno in sistemsko skrb ter predvsem več denarja.

Kaj je bilo v zadnjih letih v novomeški škofiji narejenega s pomočjo ministrstva za kulturo?

Ministrstvo objavlja razpise na dve leti, sredstva pa so nasploh – gledano na celotne potrebe po ohranjanju kulturne dediščine v Sloveniji – skromna. Ker so razdeljena na dve leti, zneski niso veliki. V razpisu 2023/24 sta bili uspešni dve naši župniji, v razpisu 2021/22, ko je bilo na voljo nekoliko več sredstev, pa sedem projektov. To jasno pokaže, kako odvisne so župnije od tega, koliko denarja država v posameznem razpisu nameni kulturni dediščini, pa tudi, kako ga izvršna oblast želi razporejati, kje vidi prednostne naloge.

Je država finančno pomagala pri obnovi in ureditvi priljubljenega škofijskega romarskega svetišča na Zaplazu nad Čatežem?

Ne. Celotno obnovo smo opravili s sredstvi Škofije Novo mesto, vernikov ter drugimi zasebnimi prispevki in donacijami. Z ustanovitvijo nove škofije je zaplaško svetišče dobilo pomembno mesto osrednjega škofijskega svetišča in je iz regionalnega pomena preraslo v pomembnejše svetišče – vsaka škofija na svetu ima marijansko svetišče. Zaplaz je eden od mnogih primerov, ko breme ohranjanja kulturnega spomenika posebnega pomena ostane izključno na ramenih Cerkve in njenih vernikov, čeprav spomenik prinaša splošno družbeno korist (duhovna oskrba, romarski turizem, turizem itd.).

Kako bi nasploh ocenili sodelovanje in podporo naše države pri vzdrževanju in obnovi sakralnih objektov ter njihove notranje opreme?

Dejstvo je, da je veliko kulturne dediščine v Sloveniji vezane na krščansko izročilo in v lasti župnij in samostanov. Ustava Republike Slovenije v 5. členu določa, da država skrbi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine, v 73. členu pa, da je vsakdo dolžan varovati kulturne spomenike, država in lokalne skupnosti pa skrbijo za njihovo ohranjanje. Poglejmo zadnji primer tukaj pri nas. Na ministrstvu razumejo in zagovarjajo, da stane obnova in dozidava zidanice skladatelja Marjana Kozine več kot milijon evrov, ker gre za kompleksen proces, ki zahteva sodelovanje Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Tudi obnova precej starejše sakralne dediščine, kot je omenjena zidanica, je tak kompleksen proces, zato bi bili veseli, če bi ministrstvo želelo in zmoglo izdatno podpreti tudi te vrste prepotrebne obnove.

Torej ohranjanje kulturne dediščine pretežno ostaja na plečih župnij in prostovoljnih darov vernikov?

Res je. Ocenjujemo, da približno 90 odstotkov vsega ohranjanja kulturne dediščine ostane na ramenih župnij. Verniki s prostovoljnimi darovi in prostovoljnim delom so hrbtenica teh obnov. Občine imajo do tega različen odnos – v nekaterih okoljih pomembno prispevajo, v drugih manj. A tudi tam, kjer občine pomagajo, je delež pomoči pogosto daleč od zadostnega. Odgovornost obnov je torej preložena na župnije, redovne skupnosti in vernike. Pri tem ne gre le za objekte, namenjene izključno verski dejavnosti, ampak za skupno dediščino slovenskega naroda, ki priča o njegovi identiteti in zgodovini, ta pa je zadnjih 1250 let neločljivo povezana s krščanstvom.

Pri obnovah gre v veliki meri za prostovoljno delo, ki pa se pogosto obravnava kot delo na črno. Kako je s tem?

Brez prostovoljnega dela ne bi mogli obnavljati cerkva, a država ga pogosto obravnava kot delo na črno. Tako pridemo do paradoksa: brez prostovoljcev dediščina propada, če pa ljudje prostovoljno pomagajo, tvegajo sankcije. Druga težava je še, da so prostovoljni darovi za obnove dejansko ponovno obdavčeni – material in delo sta obremenjena z DDV, čeprav so sredstva podarjena. Ob tem se nemalokrat zgodi, da je vrednost javnih sredstev (državnih in občinskih) enaka vrednosti davka, ki ga župnija plača ob obnovi. Tako država zgolj prelaga denar, spomenike in objekte pa obnavljajo izključno dobrotniki. Zato so slovenski škofje predlagali, da bi bilo vzdrževanje kulturne dediščine – ne samo sakralnih spomenikov, ampak vse kulturne dediščine in spomenikov – oproščeno DDV.

Ali Slovenska škofovska konferenca, ki jo vodi novomeški škof Andrej Saje, opozarja na težave obnove in financiranja kulturne dediščine?

Da, in to vztrajno. Na srečanju s predsednikom vlade 4. junija letos so škofje posebej poudarili problem sakralne kulturne dediščine. Opozorili so, da številne kulturne znamenitosti propadajo zaradi pomanjkanja sredstev in previsokih stroškov. Pozvali so k sistemski podpori, predlagali oprostitev DDV za obnovo kulturne dediščine in opozorili na pomen ohranitve 106. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine, ki omogoča sistemsko financiranje pomembnih enot. Njegovo izpustitev iz novega zakona bi škofje razumeli kot nazadovanje. To so jasna sporočila, žal pa je vprašanje, koliko bodo upoštevana.

Kje vidite zadržke, da država ne pomaga bolj?

Od države pričakujemo jasen signal, da ji je za kulturno dediščino resnično mar: finančno in v odnosu do nje. Prevečkrat naletimo na predsodek, da ima Cerkev dovolj denarja, a resničnost je drugačna. Po naših izkušnjah gre vsaj 70 odstotkov vseh darov vernikov za vzdrževanje kulturne dediščine, le manjši del pa za pastoralno in versko dejavnost in osnovno življenje duhovnikov. To pomeni, da večino porabi za zidove, to je za ohranjanje stavb in umetnin, ki so del slovenske kulturne identitete.

Na enem od sestankov smo predstavnikom Zavoda za varstvo kulturne dediščine jasno ponazorili breme. Od 427 cerkva v naši škofiji vam jih podarimo 350, vi jih vzdržujte. Za bogoslužje bomo plačevali najemnino. 77 cerkva bomo vzdrževali sami, toliko jih potrebujemo za redno bogoslužje, smo rekli. Ta izjava je šokirala sogovornike, a dobro pokaže realnost.

Podoben primer so arheološka izkopavanja: spomeniki in najdbe so last države, stroške raziskav pa nosijo investitorji – torej v praksi ljudje, ki želijo ohranjati dediščino. Tak pristop kaže, da država dediščino pogosto vidi kot breme, ne pa kot dragocenost, ki jo je treba spoštovati in varovati.

L. M.

Koliko je cerkva v Škofiji Novo mesto oz. vseh sakralnih objektov, za katere mora skrbeti?

Od 427 cerkva je 71 župnijskih in 356 podružničnih. Imamo tudi 55 kapel za bogoslužje, poleg njih pa še veliko znamenj – kapelic, križev, spominskih obeležij. Specifično za našo škofijo je veliko manjših cerkva, kar pomeni, da imamo podobno visoke stroške za vzdrževanje in manj ljudi, ki cerkev uporabljajo in jo posledično vzdržujejo. Poleg tega je veliko kulturnih spomenikov tudi med župnišči in drugimi stavbami, ki so pomemben del kulturne podobe krajev. To je bogastvo, ki priča o zgodovini in identiteti slovenskega naroda, a je hkrati tudi veliko breme vzdrževanja.

V kakšnem stanju je naša sakralna dediščina, kaj je najpogosteje treba postoriti za njeno ohranitev?

Največja skrb pri vzdrževanju je zagotoviti osnovne pogoje: streho in zaščito pred vlago. Veliko cerkva je bilo obnovljenih v času po osamosvojitvi, kar pomeni, da so danes po treh desetletjih znova pred večjimi posegi. Župnijske cerkve so večinoma solidno vzdrževane, podružnične pa precej različno, odvisno od možnosti lokalne skupnosti.

Trenutno je morda pet cerkva v naši škofiji v tako dobrem stanju, da bodo brez večjih težav zdržale naslednjih dvajset let. A v teh istih župnijah je hkrati še vrsta drugih cerkva, ki nujno potrebujejo obnovo. Poleg strehe in druge zunanjosti je največji strošek obnove notranja oprema: baročni oltarji, kiparstvo, slike, orgle, ki so pogosto že na robu propada. Slovenska baročna dediščina, orgle in druga dragocena notranja oprema, dobesedno izginja v prahu lesnih črvov, nepovratno in brez zadostnega občutka države, da je to izguba za vse.

Ali se v škofiji gradi kaka nova cerkev?

Trenutno ne, je pa bilo v zadnjih desetih letih celostno obnovljenih nekaj cerkva. V zadnjem obdobju je bilo na novo postavljenih nekaj župnišč, ki so postala pravi biser vaških in trških jeder. Tudi v prihodnosti bomo obnavljali in gradili, saj je krščanstvo živo in vera ponuja prave odgovore za naše bivanje. Gotovo pa si želimo, da nas država vsaj ne ovira, če že ne želi ali ne zmore pomagati.