B. Kink

Začetki regulacije potokov segajo že v čas službovanja gozdarskega strokovnjaka Josefa Ressla, ki si je prizadeval za izsušitev Krakovskega gozda za potrebe izkoriščanja kakovostnega hrastovega lesa. Tako je bila v 20. letih 19. stoletja od sotočja z Velikovaškim potokom v spodnjem toku regulirana tudi Senuša.

Brežine potoka preraščajo vse značilne rastline Krakovskega gozda: pomladanski žafran, navadni mali zvonček, pomladanski veliki zvonček, podlesna vetrnica, ki se kot raznobarvne preproge izmenjujejo v zgodnjem pomladnem času, dokler se v aprilu ne olistajo orjaki, hrasti dobi, ki ne prepuščajo več svetlobe do tal. Ob Senuši je največ rastišč florističnega posebneža Krakovskega gozda, močvirskega tulipana.

Potok je pomembno zatočišče predvsem za ribje mladice iz reke Krke. V potoku živijo potočni raki koščaki in školjka navadni škržek. Senuša na poti skozi Krakovski gozd ustvari več mokrotnih travnikov, ob strugi je ohranjenih več mrtvih rokavov; oboje so pomembni kraji, na katerih se razmnožujejo dvoživke. Celo bober je po potoku iz reke Krke pripotoval vse do Senuš in se bolj ali manj uspešno ustalil na nekaterih bolj odprtih odsekih potoka. Sicer ga na njegovi poti s podiranjem jezov in celo uničevanjem bobrišč vztrajno preganjajo lastniki pribrežnih zemljišč, ampak vseeno upamo, da mu bo na Senuši uspelo najti mir.

Po dobrih desetih kilometrih toka se Senuša zahodno od Broda v Podbočju izlije v reko Krko kot njen najvzhodnejši pritok, ki teče skozi Krakovski gozd. Sprehod ob Senuši nam lahko razkrije več skrivnosti Krakovskega gozda, pazimo le, da se ne oddaljujemo preveč od struge in se ne izgubimo v čarobnem gozdu.