M. L.

V takem pričakovanju je tudi Marija Vovko, Guštinova Micka, z Rateža. Ampak še pred tem je v decembru in januarju praznovala, nekako praznično pa je še zdaj, saj se pred hišo blešči velika rojstnodnevna »roža« s številko 90.

Za dolgo življenje po njenem mnenju skoraj obstaja recept. »V Dolenjskem listu in drugih časopisih devetdesetletnice največkrat odgovorijo tako: Veliko delati pa slabo jesti,« se nasmeje Marija, ki pravi, da je živela v skromnosti, saj so doma imeli tisto, kar so pridelali.

Ni ji žal, da je ostala kmetica, ko se je iz rojstnih Brusnic od Pavličevih primožila na Ratež, kjer je bil doma njen Ludvik. V mladosti je hodila v šolo, toda … »Oče in mama sta rekla, da bo samo eden od naju z bratom lahko šel v srednjo šolo. Ampak vpisala sva se oba, jaz v gimnazijo. Med tednom sem stanovala v Novem mestu pri Prešernovih na Tratah, ob sobotah sem prihajala domov. Mama je želela, da ne bi šla več nazaj v mesto. In po kakšnih dveh letih sem res pustila šolo,« se spominja.

Iskrica radovednosti in želja po znanju pa sta ostali. Ko so se hčerki Majda in Jelka in sin Božo odločali za srednjo šolo, jih je podprla, češ, naj le gredo, saj delo na kmetiji lahko počaka. Zato so ji, pravijo, še danes neizmerno hvaležni.

Pri mami najdlje sonček sije

V želji po znanju in novostih veliko bere časopise in knjige. Dolga leta je pri hiši Dolenjski list. V njem rada prebere zapise o ljudeh, med zgodbami jo posebej pritegnejo tiste o njej znanih ljudeh, zanimiva je anketa, z veseljem vzame v roke Živo. Ob tem pa gospodinji, potrpežljivo kaj zašije, vrtnari, kot rečeno, vzredi piščance, med drugim.

Njeni otroci ter pet vnukov in deset pravnukov vedo, da »pri mami najdlje sonček sije«, preden zaide za hrib nad Rateškim potokom. Ker sije, prihajajo k njej radi in ves čas.

V družini si bobnajo med seboj na predvečer godov. In tako je življenje lahko praznik ves čas, ne samo 15. decembra, ko ima »mama Mici«, kot ji rečejo vnuki, rojstni dan.