Lidija Markelj

Dolgotrajna problematika zaradi nevarnih potepuških psov v mnogih krajih, zlasti iz ali v bližini romskih naselij na Dolenjskem, je zadnje čase postala neznosna v vasi Mihovica v šentjernejski občini. Tamkajšnja vaška skupnost, ki redno obvešča in piše dopise policiji, inšpektorjem, občini in drugim, naj vendar kaj ukrenejo, ima počasi vsega dovolj.

Lidija Markelj

V teh dneh pa jih je poleg nezadostnega ukrepanja razburila še postavitev prometnih znakov z napisom Nevarnost naleta – psi brez nadzora,in sicer ob cesti na dveh koncih dela vasi, kjer živijo Romi. Ravno tako so take table opazili na Trdinovi cesti, v največjem šentjernejskem romskem naselju, in pri Kozarjih.

Kot povesta Matjaž Strojin in Andrej Brečko, dva od redkih predstavnikov Vaške skupnosti Mihovica, ki se upata javno izpostavljati, so krajani ogorčeni. Kot pravita, se zdi, da se s postavljenimi tablami odgovornost za nevarne potepuške pse z Romov in drugih pristojnih državnih ustanov prelaga na druge udeležence v prometu, ki naj bi bili zdaj še previdnejši na cesti in bi bili ob nesreči še bolj odgovorni, osnovni problem, to je popolna neodgovornost nekaterih lastnikov živali, pa se ne rešuje.

Na javni cesti ne sme biti domačih živali in otrok brez nadzora, to je jasno. A sogovornika povesta, da se ve, čigavi so nečipirani in necepljeni psi in druge živali, katerim Romom pripadajo, pa se nič ne zgodi. »Vsak izmed nas bi bil v enaki situaciji že zdavnaj kaznovan ali bi mu odvzeli žival na lastne stroške. Za romske prebivalce pa se ta pravila očitno ne izvajajo enako. To ustvarja občutek neenakosti in nezadovoljstva. Ni važno, kdo si ali kateri skupnosti pripadaš – vsak, ki ogroža varnost ali povzroča škodo drugim, bi moral odgovarjati,« meni Brečko.

Kolesarka na urgenco

Vaščani Mihovice in tudi drugi kolesarji, vozniki in pešci so tako vsakodnevno izpostavljeni nevarnostim na tem odseku ceste, doda Strojin in pove, da so pred nekaj leti romski psi tu napadli kolesarko, ki se je peljala mimo. Pomoč je poiskala prav pri njih. »Odpeljali smo jo na urgenco v Novo mesto, saj je bila precej poškodovana. Žal za incident takrat ni nihče odgovarjal, kar je žal zelo pogost vzorec,« pove.

Krajani menijo, pravita sogovornika, da bi bilo treba postavljene znake, ki opozarjajo na pse brez nadzora, odstraniti in namesto tega vzpostaviti večji nadzor policije, redarstva in veterinarske inšpekcije, da živali in otroci – tudi teh je brez nadzora na cesti vse več – ne bodo kar skakali po cesti. »Ja, vozniki se srečujejo tudi s čedalje nevarnejšim vedenjem romskih otrok – ti skačejo pred vozila, vanje mečejo kamenje, jih udarjajo z raznimi predmeti, se derejo, psujejo in celo grozijo,« povesta Strojin in Brečko.

Psi so zanemarjeni

A v nevarnosti niso le ljudje, temveč tudi sami romski psi. Vaščani Mihovice opažajo očitne znake zlorabe in zanemarjanja živali. »Psi so večinoma travmatizirani, saj so pogosto podhranjeni ter žrtve pretepanja in brcanja. Nekateri so privezani na zelo kratkih verigah ali vrveh, brez ustreznega zavetja, hrane in vode. Ponoči se pogosto sliši njihovo tuljenje, ki je neznosno,« pove Brečko, ki z družino stanuje tik ob romskem delu vasi.

Romski psi, pogosto lačni, mu povzročajo tudi škodo. »V zadnjih mesecih so mi pobili kar nekaj kokoši in račk. Od sedmih kokoši, ki sem jih kupil, imam le še štiri. Čeprav sem svoje zemljišče dobro ogradil in za to odštel kar nekaj evrov, psi izkopljejo luknjo v zemljo in pridejo. Lakota naredi svoje. Kure malo pojedo, malo razmesarijo. Tudi z voluharji se hranijo, tako so lačni,« pravi Brečko. Pove še, da imajo tudi Romi kokoši, race, ovce, ki se nemalokrat pasejo kar po tujih zemljiščih, opozorila pa da nič ne zaležejo.

NAPADAJO ŽIVINO

Romski psi napadajo tudi živino. To pove Anton Jordan iz bližnjih Draškovcev, eden večjih kmetov v šentjernejski občini. Tudi tam je nezakonito romsko naselje.

Jordan ima svojo okrog 50 hektarjev veliko posest ob domačiji ograjeno z električnim pastirjem, pa tudi to pogosto ne pomaga. »Na pašniku imam govedo in tudi srne, a psi gredo pod ograjo in preganjajo živino. Hudo je, kadar jih pride celo krdelo, pet ali šest, in ponoči nadlegujejo živali. Tudi napadli so jih že in sem posredoval. Žal je teh psov vse več, ni nadzora, o tem se ne da pogovoriti z Romi in nobeden od odgovornih si ne upa narediti ničesar, čeprav se ve, čigavi so psi,« pove Jordan, na čigar zemlji živi več romskih družin. Lani je nekega jutra na svojem dvorišču našel velike krvave madeže. Ne ve, kako so prišli tja. »Ljudi je strah, tako starejše kot otroke, in to upravičeno,« ugotavlja že kar obupano.

Problem je znan

Da je problem potepuških psov v občini Šentjernej velik, pove tudi direktorica Skupne občinske uprave občin Dolenjske in Bele krajine Brigita Železnik. »Predvsem gre za občutek ogroženosti pešcev in drugih udeležencev v prometu. Ugotovitve nadzora so, da se psi gibljejo po javnih površinah, zlasti cestah, brez povodca in v tropih, kar še dodatno ustvarja občutek ogroženosti za mimoidoče. Problematične so šolske poti. Redarstvo samostojno in tudi v sodelovanju s policijo opravlja nadzor v okviru svojih pristojnosti. Ob vseh prijavah smo identificirali lastnike psov in tako poskrbeli za ustrezno varstvo psov,« pove Železnik in doda, da so problematični zlasti nečipirani psi, ko je ugotavljanje lastništva problematično.

»V takšnih primerih zakonodaja določa, da gre za zapuščene živali. Za ulov mora poskrbeti imetnik zavetišča, ki se šteje za skrbnika zapuščenih živali, dokler so te v zavetišču,« pojasni Železnik.

Skrbnik zavetišče ali občina

Podobno odgovarjajo tudi na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, kjer povedo, da so za odlov zapuščenih oz. potepuških psov zadolžena zavetišča za hišne živali, ki so za to usposobljena in opremljena.

»Skrbnik zapuščene živali je imetnik zavetišča oz. občina, če ne zagotovi zavetišča. Zagotovitev zavetišča je lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba, pri čemer mora biti glede na število registriranih psov v občini zagotovljeno tudi določeno število mest v zavetišču – na vsakih 800 psov pripada eno mesto. Občine morajo skladno z zakonodajo zagotavljati zavetišče za živali, to pa lahko zagotovijo s pogodbami z zavetišči, tudi zunaj občine,« pravijo na upravi in dodajajo, da so za ukrepanje v primerih potepuških psov, ki ogrožajo varnost ljudi in živali, pristojni policija in občinska redarstva.

Za romska naselja v šentjernejski občini na upravi povedo, da je njihova inšpekcija že večkrat uvedla postopek. »Odrejen je bil tudi odlov psov. Zavetišče je uspešno izvajalo odlov teh živali na podlagi prijav in po lastni oceni mogočih lokacij njihovega zadrževanja,« pravijo in dodajajo, da so občino pozvali, naj njihov pogodbenik še naprej spremlja gibanje potepuških psov, odlov in namestitev v zavetišču.

Občina v stiski

Kaj pa, če občina takega pogodbenika nima in do njega ne more priti že drugo leto kljub več javnim razpisom? Takšna je namreč situacija v občini Šentjernej, kjer so prej sodelovali z novomeškim Zavetiščem Turk.

»Kljub trem javnim razpisom za koncesionarja za zavetišče za zapuščene živali za pet let smo neuspešni. Nihče se ne prijavi. Kot župan sem nemočen – zavetišča so prenapolnjena, evtanazije zapuščenih psov ne izvajajo več kot nekoč, skratka čeprav nas stane odlov in oskrba psa za en mesec 1.100 evrov, smo to pripravljeni plačati, a nimamo komu. V težavah smo,« pove šentjernejski župan Jože Simončič in doda, da so se prav odločili za postavitev tabel z opozorili o nevarnih psih v romskih naseljih.

»Da bi ljudi vsaj opozorili, naj bodo pazljivi, to so vendarle občinske ceste. Table so poteza iz obupa, ker država ne poskrbi za potepuške pse in varnost občanov,« pove Simončič, ki ga je Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin zato že oglobila.

Župan že kaznovan

»Prejel sem pet tisoč evrov kazni, ker kot župan nisem poskrbel za to področje. A kazni nisem plačal in je ne nameravam, ampak sem se pritožil, čeprav jih okoliščine sploh ne zanimajo. Zdaj je prišla že nova pošta zaradi novega prekrškovnega postopka in ne vem, do kod bo to šlo. Take poteze se mi zdijo zgrešene, nesorazmerne, nesprejemljive, saj smo storili vse, kar smo lahko,« pravi župan.

Ko s temi odgovori seznanimo upravo, odgovorijo, da je Zakon o zaščiti živali jasen in da občine lahko sklenejo pogodbo z enim od obstoječih zavetišč ali se dogovorijo z lokalno veterinarsko ambulanto, če je pripravljena skrbeti za zapuščene živali, lahko pa ustanovijo tudi lastno zavetišče. Simončič nad zadnjo možnostjo ni navdušen: »To ne gre kar tako. To je vsaj trileten projekt, ki zahteva denar in mnoge resurse.«

56 občin kršilk

Na upravi na vprašanje, koliko je v Sloveniji primerov, ko občine nimajo podpisanih pogodb in ne morejo izvajati zakonske obveze o zagotovitvi zavetišča za zapuščene živali ter so župani zato kaznovani, odgovarjajo, da je po zadnjih podatkih iz junija lani takih 56 občin. Morda je danes to število že večje.

Lidija Markelj