M. G.

Očak z zavidljivo starostjo nad 300 let ima obseg debla 434 centimetrov, prsni premer 138 centimetrov, visok pa je 18 metrov.

V teh krajih so ponosni na svojega rekorderja. Preživel je poselitev Kočevske in vse zanimive dogodke v njegovi neposredni bližini. Nedotaknjen je ostal leta 1954, ko je bila po nalogu oblasti porušena cerkev iz 14. stoletja. Tukaj je stal ob gradnji nove cerkve leta 1994 in poleti izstopal s svojo mogočno krošnjo. Marsikaj o dogodkih v teh krajih bi vedel povedati, če bi znal.

Oreh orjak je kot znamenitost zasenčil celo ponikalnico Reški potok, ki teče pod vasjo, in izvirno kočevarsko arhitekturo starih hiš.

Naša kulturna dediščina

Veste, kje raste najvišje drevo v Sloveniji? To je sekvoja pri gradu Pišece

»Drevo je najdebelejši znani oreh v Sloveniji. Med najzanimivejša drevesa je bil na prvo mesto uvrščen zaradi svojih mer, malo pa tudi zaradi značilnih dogodkov,« občudovalcem oreha že vrsto let rada pripoveduje Mirjam Mikulič. Pred dnevi se je upokojila, prej pa je bila zaposlena na kočevski enoti Zavoda za gozdove.

»Leta 1985 ga je nekoliko prizadela zima, zaradi česar so morali krošnjo obrezati. Bali so se, da mu bije zadnja ura, a se orjak ni dal in je bil še dolgo v dobri kondiciji. Že naslednjo pomlad si je nadel mogočno zeleno kapo,« pripoveduje.

V njegovo senco se radi zatečejo otroci iz tamkajšnjega vrtca, obvezno pa popotniki, ki zaidejo v Kočevsko Reko. »To je lepo drevo. Vsak dan se ozremo vanj. Na sprehode hodimo mimo, večkrat smo se ob njemu tudi slikali,« dodajo tukajšnji šolarji.

M. G.

Oreh namesto lipe

Oreh, ki stoji na cerkveni zemlji, je naravni spomenik in tudi vaška folklora. V Kočevski Reki v nasprotju z veliko drugimi slovenskimi kraji nimajo lip. Zraven oreha se v spominskem parku bohoti kostanjev drevored.

Oreh in kostanjev drevored, ki je prav tako star, sta po velikosti in debelini skoraj enaka kot pred osemdesetimi leti. Mirjam Mikulič se ob pogledu na starodavno drevo za trenutek zamisli. »Kot da se je pri nas življenje ustavilo,« pravi in doda, da leta vendarle puščajo sledi. »Biološka ura bije tudi našemu drevesu. Vsako leto so razpoke večje, eno vejo smo morali celo podpreti, da se ne bi odlomila. A drevo še vedno ozeleni in kaže, da bo tako tudi to pomlad.«

Želi si, da bi, preden staro drevo dokončno odmre, skupaj z Biotehniško fakulteto vendarle poskrbeli za njegovega potomca, saj jim to do zdaj še ni uspelo. Več sreče je imel eden izmed vaščanov – na njegovi zemlji je namreč že pognal korenine mlad oreh.

M. G.

Ostra klima, gosta senca

V neki strokovni reviji je zapisano, da je Kočevsko območje s precej ostro klimo, ki za rast toploljubnih orehov ni najbolj prijazno. Dejstvo, da najdebelejši oreh raste ravno tu, pa se ujema z ugotovitvami, da drevesa prav v robnih razmerah in na robu svojega območja pogosto dosegajo največje mere. Tako med večje evropske orehe spada oreh v Gayhurstu v Angliji z obsegom 610 centimetrov, visok pa je 24 metrov.

Pod orehom je kamnita miza, ki je prav tako prestala vse vihre. V njo je vklesana letnica 1696. Verjetno je bila najprej miza in šele potem oreh. To daje slutiti o njegovi starosti; več kot tristo let naj bi stal tam.

»Stari oče mi je pripovedoval,« se spominja Mirjam, »kako so se vaški možje najraje zbirali pod orehom in v debeli senci večkrat sprejemali pomembne odločitve za kraj. Šele takrat, ko so se dogovorili, kaj bodo postorili, so šli čez cesto v gostilno oziroma hotel Medic.«

M. G.

Zraven oreha peljeta dve cesti. Krajša v središče naselja, daljša pa v smeri Kočevske oziroma čez goteniško polje na Ribniško. Najpogumnejši, se spominjajo redki domačini, so v gostilni stavili, kdo lahko oreh stoje objame z rokami ali pa kdo lahko nanj spleza. Stava je šla vedno v prid »birta«, ki je menda znal zakuhati med pivci.

Glas ljudstva

Katero stranko bi volili? Povejte svoje mnenje v naši anketi

Čaščen že tisočletja

Latinsko ime navadnega belega oreha, kakršen je orjak s Kočevskega, je Juglans regia, kar pomeni, da je kraljevski oziroma plemenit. Z mogočno krošnjo je tudi kulturno drevo naših krajev. Stari Grki so mu nadeli ime Dios balanos, kar v prevodu pomeni božje kroglice. Rimljani so to ime prevedli v Jovis glans (Jupitrov oreh).

Plodovi oreha v stari mitologiji simbolizirajo rodovitnost in so do danes ohranili sloves spolnega dražila. Če je bil pravi kostanj jeseni in pozimi vsakdanja hrana revnih, je bil oreh priboljšek in je pomenil nedeljo in praznik, ko je bil čas za orehovo potico. Kljub letom si domačini želijo, da bi se še dolgo hladili v senci njegovih krošenj in bili ponosni na takšno dediščino narave.