M. Ž.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Nekateri ljudje preprosto čutijo druge. Med njimi je tudi Mojca Mihevc, za katero pomoč sočloveku nikoli ni bila le dolžnost, ampak način življenja. To je vrednota, ki jo že štiri desetletja uresničuje s predanostjo, sočutjem in z odprtim srcem.

Je glavna medicinska sestra v Zdravstvenem domu Trebnje in že 22 let vodi trebanjsko območno združenje Rdečega križa (RKS – OZ Trebnje). Obe organizaciji sta v njeno življenje vstopili sočasno. Ko se je leta 1986 zaposlila v zdravstvenem domu kot patronažna sestra, je takoj začela tudi prostovoljno delo v Rdečem križu ter opravila tečaj in izpit za predavateljico prve pomoči. Licenco redno obnavlja in prvo pomoč predava še danes.

Za svoje delo na humanitarnem področju je letos prejela kar dve veliki priznanji – plaketo za življenjsko delo Rdečega križa Slovenije, ki je zaznamovalo 160 let delovanja na Slovenskem, in priznanje Občine Trebnje. Skromno pove, da je vesela, da je bilo delo opaženo, a poudarja, da priznanje ni le njeno, ampak pripada tudi vsem predanim in srčnim prostovoljkam Rdečega križa.

Srčne prostovoljke

Anica Bukovec in Mojca Mihevc nagrajeni za desetletja humanitarnosti

Vrednote, ki jo vodijo, so se pravzaprav začele oblikovati že v otroštvu. V osnovni šoli jo je navduševala učiteljica Štefka, ki je učence spodbujala k pomoči starejšim. Tudi v domačem okolju je hitro opazila, če kdo potrebuje pomoč. In že takrat je spoznala, da ta pomoč ni nujno nekaj velikega ali posebnega; pomembno je, da človeka in njegovo stisko opaziš ter se nanjo odzoveš. »Včasih je dovolj, da človeka samo poslušaš,« pove 61-letna Trebanjka.

V spominu nosi številne zgodbe, med njimi je tudi gospa Jožefa, ki je živela v zelo slabih razmerah. S pomočjo Rdečega križa, prostovoljcev in drugih ljudi so zanjo zbrali dovolj denarja, da so ji v domači hiši uredili majhno stanovanje in okolico ter poskrbeli za primerno oskrbo. Po njeni smrti so preostanek denarja namenili ustanovitvi sklada, iz katerega na RKS – OZ Trebnje pomagajo starejšim.

»Ljudem pomagamo, kolikor lahko v okviru svojih zmožnosti. A smo zmeraj nekako našli pot, da smo uredili vsaj tiste osnovne stvari, da so lahko živeli naprej,« pripoveduje. Ob tem jo žalosti, da nekateri še vedno ne prepoznajo pomena prostovoljskega dela, saj so prostovoljke ob zbiranju članarine vsake toliko časa deležne neprijaznih besed.

Mojca Mihevc delo v zdravstvenem domu opravlja predano in z veliko odgovornostjo. Kljub delu glavne medicinske sestre še nekaj ur tedensko opravlja tudi delo patronažne sestre na terenu. »To je za mojo dušo,« z nasmehom poudari. Tam črpa energijo, ki jo potrebuje za zahtevnejše organizacijske naloge, pohvali pa svoje sodelavce, ki so ji vedno pripravljeni pomagati.

Da lahko pri svojem poslanstvu vztraja že toliko let, ima veliko zaslug tudi njena družina. Mož Janez ji vseskozi trdno stoji ob strani. »On je moj večni podpornik. Čeprav sem bila zaradi službe in obveznosti na Rdečem križu pogosto zdoma, mi tega ni nikoli očital. Če je bilo treba, mi je pomagal tudi pri prevozih in organizaciji. Sam pač ne zmoreš vsega,« pove.

Ponosna je, da je vrednote solidarnosti prenesla na otroka in vnuka. Sin Matic je zdravnik družinske medicine v Zdravstvenem domu Trebnje, v katerem je pred kratkim postal tudi strokovni direktor. Vpet je tudi v delo Rdečega križa in predava na medicinski fakulteti. »Že kot otrok je govoril, da bo zdravnik. Moji opisi dežurstev in zahtevnosti poklica ga od tega niso odvrnili, ampak samo še bolj navdušili. Tudi hči Alja, ki dela v marketingu, ima velik občutek za ljudi. Prav tako vnuka Julija in Žan rada pomagata sošolcem in starejšim,« zadovoljno pripoveduje.

Prosti čas Mojca Mihevc namenja svojim najdražjim; rada jih razveseli s kakšno dobroto, obožuje potovanja in sprehode, branje knjig in vrt, na katerem jo med rožami in grmovnicami čaka njen kotiček miru.