L.M.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

A le redki se lotijo tako zahtevnega dela, zato številne družinske zgodbe sčasoma utonejo v pozabo.

Upokojena profesorica razrednega pouka iz Mirne Peči Mojca Lužar pa je zbrala pogum, se zakopala v delo in danes je lahko ponosna na kar dve knjigi, ki ju je izdala v samozaložbi: Pr’ Matjetov’h v Mirni Peči in Pr’ Brejzarjev’h na Malem Vrh’. V prvi je opisala družino svoje mame, v drugi pa se je lotila še zgodbe svojega očeta in njegove družine.

Kot pravi, jo je k pisanju prve knjige, ki je izšla pred dvema letoma, spodbudila 200-letnica njihove domače hiše, v kateri se je rodila tudi sama. »Hiša je iz leta 1823 in je najstarejša hiša v Mirni Peči. Ima tudi znamenita Matjetova vrata, imenovana po nekdanjem gospodarju Matiji. Sorodniki so me nagovarjali, naj kaj pripravim, in nastala je zgodba te hiše.«

Najprej mamin rod

V prvi knjigi je Mojca Lužar na kratko opisala tudi Mirno Peč in njeno zgodovino, podala je kronološki pregled glavnih dogodkov, osrednji del pa je seveda namenjen Matjetovemu rodu. Zaobjela je kar pet rodov, objavila tudi dokumente in pogodbe, ki jih je izbrskala v novomeškem arhivu, delo pa obogatila z veliko fotografskega gradiva, kar je za tiste čase redkost – a med sorodstvom so imeli fotografa.

»Po izidu prve knjige pa mi je bilo kar malo hudo pri srcu, ker sem očeta nekako zanemarila. Zato sem se po posvetu s sorodniki po očetovi strani lotila še Kastelčeve družine in vesela sem, da so idejo vsi podprli in smo danes zadovoljni, da je popisan še ta rod v knjigi Pr’ Brejzarjev’h na Malem Vrh’,« pravi avtorica.

Nato očetov rod

Pri drugi knjigi se Mojca Lužar ni šla arhivskega raziskovanja, ampak so v delu zajeti predvsem spomini vseh sorodnikov. Zbrali so stare fotografije in šli nazaj še dlje od starega očeta in mame, tudi z uporabo rodovnih knjig.

V knjigi je predstavljena zgodovina kmetije Kastelic na Malem Vrhu, ki jo danes vodi že četrti rod. Vsakemu od šestih otrok Alojza in Frančiške je namenjeno posebno poglavje, pri nastajanju katerega so sodelovali njihovi potomci.

Dragoceni prispevek Slavke Rajšelj

Posebno vrednost knjigi dajejo zapiski Mojčine tete Slavke Rajšelj. »So dragocen zapis nekdanjega časa in poudarjajo pomen praznikov, svetnikov, vremena za kmetovanje itd. Teta je zbrala res veliko gradiva.

Pisala je spomine na svoje starše, na svojo mladost in življenje. Opisala je tudi stara kmečka opravila in nekdanje poklice, od katerih so mnogi že izginili, kot so strgarji, bognarji, zatlerji, ledrarji in drugi.«

Knjigi – ki jo je tako kot prvo uredil Klemen Kramar, za kar mu je avtorica zelo hvaležna – je priložen slovarček manj znanih besed, saj mnogih nekdanjih izrazov danes skoraj več ne uporabljamo.

Knjiga o kapelicah in znamenjih

»Sama, pa tudi vsi sorodniki, ki so sodelovali pri nastajanju knjige, so veseli in hvaležni, da je naša zgodovina zbrana in zapisana, kar bo dragoceno za nove rodove,« pravi Mojca Lužar, ki pa ne miruje in že vse leto pridno zbira gradivo za novo knjigo.

Na pobudo domačega župnika Blaža Franka se je lotila popisa sakralnih znamenj in kapelic v župniji Mirna Peč.

»Z možem Frenkom se voziva po vaseh, čez dvajset jih je, in fotografiram kapelice in križe, ki so jih ljudje postavljali ob raznih zaobljubah, ozdravitvah, srečnih vrnitvah. Zapisujem podatke in razne zanimivosti, ki jih povedo ljudje.

Nekaj gradiva so že zbrali v šolskem projektu iz leta 1996 z naslovom Vsaka vas ima svoj glas, ko so sodelovali učenci,« pove Mojca Lužar, ki je že sedem let tudi muzejska vodnica v mirnopeškem muzeju, dejavna pa je še v upokojenskem društvu in Društvu podeželskih žena Mirna Peč.