D.S.

»Čebela je muha, ki ne da kruha,« je bil rek, ki sta ga Miha in Sara Metelko s Studenca v sevniški občini, oba z diplomo iz čebelarstva, velikokrat slišala na začetku svoje čebelarske poti pred 17 leti. A ju to k sreči ni ustavilo.

Kot pravita, sta vedno skušala razmišljati drugače, pogledati stvari z drugega zornega kota. »Odločitev za prehod na ekološki način čebelarjenja, način postavitve naše plemenilne postaje, selekcija kranjske čebele in ekološki nasad kostanja kažejo ravno to,« pravita. Ekološko čebelarjenje in ekološko upravljanje nasada sta tako postala ne zgolj njun poklic, pač pa predvsem način življenja in poslanstvo.

Miha Metelko je začel o čebelarjenju razmišljati kot študent agronomije. Kadar se je vsak teden z vlakom vozil iz Sevnice v Ljubljano, so med potjo njegov pogled pogosto pritegnila pisana domovanja majhnih, pridnih žuželk. Nato si je na predlog očetovega prijatelja čebelarja izposodil knjigo Od čebele do medu, ki je postala njegova stalna spremljevalka.

Ključni prelom pa se je zgodil na fakulteti pri predmetu genetika, pri katerem je spoznal, da so čebele in žuželke nasploh fascinantna izjema v naravi. »Pri sesalcih so mutacije večinoma smrtne, pri žuželkah pa pomenijo evolucijo, prilagajanje.« Vpisal je izbirni predmet čebelarstvo, v dar dobil prvo čebeljo družino (iz nje sta še isto leto nastali dve), kupil čebelarsko obleko in začel.

D.S.

Več kot 400 čebeljih družin

Čez tri leta, leta 2012, je pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo čebelar in pridelal prvi kilogram matičnega mlečka, leto kasneje je sledila preusmeritev v ekološko kakovostno shemo.

Danes Miha čebelari z okoli 450 čebeljimi družinami. »Je pa to število zelo živo in se hitro spreminja. V nekem trenutku imam lahko tudi 600 čebeljih družin, potem pa jih zreduciram glede na potrebe. Če imam rezervacije za prodajo, jih nekoliko več zazimim in jih naslednje leto prodam.«

Mihu ob strani stoji žena Sara, ki skrbi za administrativni del čebelarstva. Zaradi hude alergije na čebelje pike, ki se je razvila po prvem porodu, se je namreč morala iz neposrednega dela s čebelami umakniti.

Ko se je Miha odločil za ekološko čebelarstvo, ga je marsikdo gledal z zadržkom, češ saj se to ne da. A Miha iz leta v leto dokazuje nasprotno, le način je nekoliko drugačen od konvencionalnega.

»V ekološkem čebelarstvu so dovoljene le organske kisline, kot sta mravljična in oksalna, ter eterična olja. Sintetični akaricidi (kemična sredstva proti zajedavcem) pa so strogo prepovedani,« pojasnjuje. Prav tako mora biti vosek za satnice iz certificirane ekološke pridelave, pa tudi sladkor, s katerim pozimi krmi čebele.

Visoki stroški pridelave

A vse skupaj ima tudi svojo ceno. Ekološki sladkor, vosek in drugi materiali so lahko tudi trikrat dražji od konvencionalnega materiala, medtem ko maloprodajna cena izdelkov temu ne sledi. »Prodajna cena medu je le malenkost višja, kajti ozaveščenost potrošnikov je še vedno precej majhna.«

D.S.

Čebelarska sezona je najintenzivnejša od pozne pomladi do sredine poletja. Zadnji med se toči v začetku julija, sledijo zdravljenje in krmljenje, zmanjševanje čebeljih družin in zadnja menjava matic, kar pa je že nekako priprava na naslednjo sezono, pojasni Miha. 

Prav ta trenutek pa je dela s čebelami največ. »Iz hiše grem okoli šeste ure zjutraj in se vrnem med deveto in deseto zvečer,« pove. Čebele so namreč na vrhuncu razvoja, zato mora čebelar z različnimi tehnikami preprečevati njihov naravni način razmnoževanja z rojenjem. »Zdaj čakamo na pašo. Če je ta res dobra, se rojilni nagon zmanjša. Če pa je medenje bolj kilavo, se rojenje celo poveča, dokler se matica ne zamenja.«

Izdatnejša paša v tem času je že lahko češnja, nato sledijo javor, akacija in velikolistna lipa, ki se kar nadaljujejo drug v drugega, tako da se opravi eno točenje za vse. »V drugi polovici junija pride na vrsto še kostanj, seveda če ne bo prehuda suša,« doda. Pri Metelkovih načeloma prodajo skoraj celotno letino medu na domu, nekaj pa tudi v javne zavode v Posavju.

Lani tri tone medu

Trenutno je še nemogoče napovedati, kakšna bo letošnja letina. Lanska je bila pri Metelkovih povprečna, kar pomeni okoli tri tone medu. Glede na število čebeljih družin in obilno kostanjevo pašo bi lahko bilo še za dve toni medu več, a se je zgodila zastrupitev čebel, verjetno zaradi neprimerne uporabe fitofarmacevtskih sredstev pri okoliških vrtičkarjih, razmišlja Miha, ki poleg medu prideluje tudi matični mleček, cvetni prah, propolis, vzreja matice in skrbi za okoli 550 kostanjevih dreves (maronov), posajenih na štirih hektarjih.

Ob tem opozarja na problem, ki se ga potrošniki niti ne zavedajo. Medtem ko so mejne vrednosti ostankov zdravil in drugih snovi pri medu natančno določene, za propolis, cvetni prah in vosek zakonodaja mejnih vrednosti sploh ne predpisuje. »Ljudje tako jemljejo propolis, denimo, kot zdravilo, hkrati pa se ne zavedajo, kaj vse lahko vsebuje. Vosek, denimo, je kot trdi disk čebeljega panja. Kar gre vanj, tam tudi ostane. Enako velja za propolis,« pravi Miha Metelko, ki je tudi tajnik Združenja ekoloških čebelarjev Slovenije.

V združenje je trenutno vključenih okoli 60 ekoloških čebelarjev, v Sloveniji pa jih deluje okoli 150. Njihovo število se vztrajno povečuje, po Metelkovih besedah tudi po zaslugi nekoliko večjih subvencij v trenutnem programskem obdobju.