Rok Nose

»Poleti sem opazil, da izgubljam moč v nogah, težava so bili tudi prsti na levi roki. Dvakrat sem tudi padel po tleh, kar naenkrat mi je spodrezalo noge,« se spominja 43-letni Mlakar, ki prihaja iz sevniške občine. Zdravniki so ugotovili, da ima Guillain-Barréjev sindrom, zaradi katerega je pristal na invalidskem vozičku. Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča opravlja terapije. Počasi napreduje, odločen je, da se bo znova postavil na noge.

VELIK PEČAT PUSTIL TUDI V REPREZENTANCI

Ker so sošolci trenirali rokomet, je tudi njega potegnilo v ta šport. »Že od majhnega sem bil fizično malo močnejši, zato so me hitro postavili na črto, v 'gužvo', da se malo prerivam z nasprotniki,« pove z nasmeškom na obrazu. Rokomet mu je kmalu zlezel pod kožo, dobre predstave v dresu domačega kluba so opazili tudi drugi. Tako je prišel klic legendarnega Mira Požuna, če bi se mu pridružil pri velenjskem Gorenju. Mlakar ni dolgo okleval in z novim klubom podpisal prvo profesionalno pogodbo. Doma so ga podpirali in bili veseli, da se je trud, ki ga je vlagal na treningih, obrestoval. Pozneje je med drugim zaigral tudi za Celje Pivovarno Laško in koprski Cimos, ki sta takrat prav tako sodila v vrh slovenskega rokometa. »Z vsemi temi klubi sem osvojil naslov državnih prvakov. Ni veliko rokometašev, ki se lahko pohvalijo s takšnim dosežkom. Okusil sem tudi Ligo prvakov in se za kratek čas podal tudi v tujino; tri mesece sem igral na Slovaškem za Tatran Prešov, eno leto pa sem bil na Islandiji. Če pogledam nazaj, je za menoj lepa kariera. Na začetku si nisem mislil, da se bo tako izšlo,« pravi Mlakar, ki je velik pečat pustil tudi v slovenski reprezentanci, za katero je na 91 tekmah dosegel 141 zadetkov.

IZGUBLJAL MOČ V NOGAH IN LEVI ROKI

Pred desetimi leti se je odločil končati bogato kariero. »Telo mi je reklo, da je dovolj. Po tekmah in treningih sem videl, da potrebujem vse več časa za regeneracijo mišic. Malo sem bil že utrujen od vsega, tudi poškodbe so bile vzrok za to odločitev,« pripoveduje Mlakar, ki je zadnjo sezono odigral v Dobovi.

Že takrat je razmišljal, kaj bo počel, ko bo športne copate postavil v kot. Službo je našel v mokronoškem podjetju Sep, v katerem je še pred nekaj meseci delal v skladišču, od sredine oktobra pa je v Ljubljani na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu (URI) Soča. »Spomladi sem zaradi obrabe zamenjal oba kolka. Rehabilitacija je potekala normalno, po enem mesecu sem že lahko začel fitnes in prilagojene športne aktivnosti. Poleti pa sem opazil, da izgubljam moč v nogah, problem so bili tudi prsti na levi roki. Začutil sem mravljinčenje in otopelost. Dvakrat sem tudi padel po tleh, kar naenkrat mi je spodrezalo noge,« se spominja.

Zaradi tega je šel na urgenco; zadržali so ga v bolnišnici in naredili določene teste, po katerih so zdravniki postavili diagnozo Guillain-Barréjev sindrom. Kot lahko preberemo na spletu, je to redka imunsko posredovana bolezen perifernega živčevja, ki jo najpogosteje sproži predhodna okužba. Povzroči, da naš imunski sistem napade živce. Značilni so progresivna mišična šibkost in zmanjšani ali odsotni refleksi.

ZDRAVILI S PLAZMAFEREZO

»Že avgusta sem začel rehabilitacijo na URI Soča, tri dni sem bil tukaj, potem pa sem šel za vikend domov. Stanje se mi je poslabšalo, tako da sem za dva meseca pristal na Nevrološki kliniki v Ljubljani, na kateri so me zdravili s plazmaferezo. Gre za postopek, s katerim iz krvi izločijo plazmo in jo zamenjajo z novo. To je neke vrste dializa. Po tem se stanje pri meni ni izboljšalo, staknil sem še okužbo s sepso, tako da sem še za en mesec podaljšal prebivanje na kliniki. No, od sredine oktobra pa sem tukaj,« o tem, kako se je znašel na URI Soča, pove Mlakar.

Ko so mu postavili diagnozo, je samo debelo pogledal, saj do takrat ni vedel za Guillain-Barréjev sindrom. Na Soči je spoznal, da se zaradi tega sindroma zdravi kar nekaj pacientov. »Ta bolezen ne izbira, doleti te lahko kadar koli. Lahko si mlad ali star. Povedali so mi, da so bili s tako diagnozo vrhunski športniki in povsem običajni ljudje. Spraševali so me, ali sem prebolel kakšno virozo oz. ali sem imel pred kratkim klopa, kajti oboje je lahko sprožilec. Ampak tega pri meni ni bilo. Ko so naredili dodatno diagnostiko, niso našli vzroka,« pravi.

POČASI MU GRE NA BOLJE

Zakaj je to doletelo prav njega, se ne sprašuje. S tem se je sprijaznil. Ve, da ga čaka veliko dela, kajti samo s terapijami si bo povrnil mišično maso in tudi moč. Poleti ob postavitvi diagnoze je tehtal okoli 98 kilogramov, ob prihodu na URI Soča pa jih je imel 82. »S pravilno prehrano in treningi povečujem telesno maso in krepim mišice. Zdaj imam že 87 kilogramov. Ravno danes so znova opravili meritve. Na začetku rehabilitacije sem imel 20 odst. čiste mišične mase, zdaj imam že za dva odstotka več. Počasi gre naprej. Levo roko lahko že dvignem, prav tako sem naredil že nekaj korakov z zmanjšano težo na nogah. Ponovno se učim postavljati eno nogo pred drugo, da signal od možganov pride do mišic, kajti ta povezava je bila zaradi vnetih živcev prekinjena. Vedno bolje mi gre. Upam, da bo šlo v tej smeri naprej,« pozitivno na okrevanje, za katero sicer ne ve, koliko časa bo trajalo, gleda Mlakar. Pošali se, da znova trenira. Ker je bil športnik, še kako dobro ve, da je včasih za majhen napredek potrebnega veliko truda. Veliko motivacije, da se znova postavi na noge, mu dajeta tudi hčerki, stari pet in sedem let.