I. V.

V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije na tradicionalni območni prvomajski proslavi na Debencu vsako leto podelijo priznanja članom, ki so v zadnjem času s svojim sindikalnim delom na območjih Dolenjske, Bele krajine in Posavja najbolj izstopali. Letošnje sindikalno priznanje je na Debencu prejel Matevž Krese, predsednik Sindikata reševalcev Zdravstvenega doma Novo mesto.

Matevž Krese je predsednik novoustanovljene sindikalne organizacije, ki so jo v Novem mestu pred dvema letoma ustanovili v okviru Sindikata reševalcev. »Čeprav je organizacija še mlada, je Matevž prevzel vodenje z vso odgovornostjo in zagnanostjo. Delo opravlja korektno in strokovno, zaradi česar v veliki meri pripomore k učinkovitemu in konstruktivnemu delu celotnega izvršnega odbora ter tako prispeva svoj delež za uresničevanje ciljev organizacije. Vedno je pripravljen na reševanje sindikalnih in drugih problemov in je oseba z izrednim posluhom za sočloveka ter odličen timski delavec, vedno pripravljen na diskusijo,« so zapisali v utemeljitvi priznanja.

Čeprav je reševalna služba, ki deluje v okviru zdravstvenega doma, precej mlad kolektiv, saj so le štirje izmed 35 zaposlenih stari okoli petdeset let, vsi ostali pa so mlajši od štirideset, je Matevž Krese vseeno med najmlajšimi, saj še ni dopolnil trideset let, kljub temu pa so mu ob ustanovitvi zaupali zanje v tistem trenutku precej pomembno in odgovorno vlogo predsednika, ki jo očitno dobro opravlja. »Na začetku je bilo treba rešiti kar nekaj problemov, med drugim tudi težave z vodjo, in večina jih je danes že rešena,« pravi Matevž ter obenem pohvali dobro komunikacijo z vodstvom zdravstvenega doma in doda, da je zdaj, ko so reševalci sindikalno organizirani, kakršne koli težave, brez katerih v nobenem kolektivu najbrž ne gre, lažje urejati.

Zadnji dnevi so bili za Matevža Kreseta precej stresni pa tudi srečni. Pa ne le zaradi priznanja. Pred dvema mesecema je diplomiral na Fakulteti za zdravstvene vede, pred dnevi pa je postal očka in tudi to mu bo najbrž precej spremenilo življenje. Z mamico sta hčerki dala ime Živa. Če ob tem pomislimo na Matevževo delo, ki ni le služba, ampak je tudi poslanstvo, bi lahko rekli, da je izbira imena precej simbolna.

Odločitev za vpis na srednjo zdravstveno šolo je v Matevžu dozorela, ko je babica zbolela za rakom in se je zavedel plemenitega poslanstva tega poklica. Po maturi s to izobrazbo ni bilo lahko dobiti službe. »Bilo je kmalu po sprejetju ZUJF-a (Zakona za uravnoteženje javnih financ, op. a.). Zanimivo, danes pa zdravstvenih delavcev manjka in jih iščejo z lupo ter zaposlujejo tujce. Kako se je to v enem samem desetletju spremenilo! Takrat so odprli mesto za pripravnika v reševalni službi in sem izkoristil priložnost. Moral sem se kar potruditi, da sem službo dobil in da so me po končanem pripravništvu zadržali,« se dogodkov izpred desetih let spominja Matevž Krese.

Delo v zdravstvu običajno ne pozna delavnika, kakršnega ima večina zaposlenih, delati je treba podnevi in ponoči, tudi nedelj in praznikov ni. Reševalci delajo po dvanajst ur skupaj podnevi ali ponoči ne glede na dan v tednu. »Tak urnik mi ustreza, saj sem po opravljeni izmeni več časa prost in lahko kaj naredim. Všeč mi je tudi tovarištvo, ki vlada med sodelavci. Za skoraj vsakega bi dal roko v ogenj, da mi bo pomagal, ko bom potreboval pomoč. Če kdo potrebuje prosto, se da s sodelavci vedno dogovoriti za zamenjavo,« pravi Matevž.

Reševalci so posebni ljudje, na svet gledajo drugače kot drugi. »Ko postaneš reševalec, se spremeniš. To, kar vidiš in doživiš med delom, ko ljudem rešuješ življenje, te naredi drugačnega. Za marsikaj, kar te je prej motilo, ti je potem vseeno. Če v piceriji nimajo morske pice, na primer. Vidiš, da so bile to nepomembne stvari, neumnosti, da so v življenju pomembne povsem druge stvari,« pravi.

Nagrada za dobro opravljeno delo v Matevževem poklicu ni le plača in mogoče sindikalno priznanje, nagrada je tudi hvaležnost ljudi, ki so jim pomagali. Večkrat se zgodi, da jih ljudje ob obletnici rešitve pridejo obiskat. »Nekateri to počno že leta, tako da se včasih nihče izmed nas ne spomni več, kaj se je takrat pravzaprav zgodilo, saj mogoče nobenega izmed nas takrat niti ni bilo zraven. A vseeno je prijeten občutek, ko vidiš, da ljudje cenijo naše delo,« pove Matevž Krese, Novomeščan iz Žabje vasi, ki danes s svojo družino živi v Podgori.