Martin Luzar

Marija Gerjević je Selanka in Ključanka. Rodila se je med drugo svetovno vojno, leta 1944, v Zagrebu, kamor je družina iz Sel pri Dobovi zbežala pred nemško prisilno izselitvijo, ki je sicer doletela številne prebivalce Posavja.

Po koncu vojne se je družina vrnila v Sela pri Dobovi. Marija (z dekliškim priimkom Krošelj) je potem iz Sel spet odšla na Hrvaško, in tako že vrsto let živi v kraju Ključ Brdovečki, ki je v Hrvaški, ampak blizu Sel pri Dobovi. V Ključu Brdovečkem je namreč doma Josip Gerjević in po poroki z njim je postala Ključanka.

Ali je bolj Selanka ali bolj Ključanka, je sploh nismo spraševali. Kajti ne sprašujejo se tudi prebivalci na obeh straneh slovensko-hrvaške meje, s katere strani je kdo, kadar se poročajo in kadar se, recimo, srečujejo na prireditvah gasilskih, upokojenskih, turističnih in drugih društev, na osebnih praznovanjih in na mnoge druge načine. Tu na stičišču dveh držav se življenje z obeh strani meje prepleta in tako mnoge, tudi najtanjše, niti spletajo močno vez, ne eno, številne vezi.

V Brežice v službo

Marija je bila od svojega šestnajstega leta zaposlena v Brežicah v Tovarni pohištva, poznejšem Slovenijalesu. Delala je v tajništvu in pozneje v računovodstvu, skupno sedemnajst let. V brežiško pohištveno tovarno je hodila v službo tudi še potem, ko se je preselila v Ključ. Čeprav si Ključ in Brežice nista tako zelo oddaljena, je bila vsakodnevna vožnja v službo naporna.

družinski arhiv

»Avtobusne povezave so bile slabe. Zjutraj me je mož peljal v službo. Domov sem se peljala iz Brežic v Dobovo z avtobusom, iz Dobove pa sem hodila peš do doma. Če sem šla v Brežice z vlakom, sem tudi morala prehoditi kar dolgo razdaljo od železniške postaje do tovarne,« je povedala. Teh vsakodnevnih napornih poti v službo je bilo konec, šele ko se je zaposlila bližje domu, v komunalnem podjetju Zaprešić.

Podobnih zgodb je v teh krajih še več. Ljudje iz Hrvaške so delali v Sloveniji, a so imeli boljše prometne povezave proti Zagrebu, zato so pustili službe v Sloveniji in se zaposlili na Hrvaškem. Kdo ve, ali je to kaj skrbelo slovensko državo? Vsaj včasih je namreč videti, kot da se nekaterim na oblasti zdijo tako zelo daleč od Ljubljane ti kraji v jugovzhodnem kotičku Slovenije, kjer se v Savo izliva mejna reka Sotla, ob kateri na precej širokem prostoru še ni dorečeno, do kod sega Slovenija in do kod Hrvaška.

Njuno gasilstvo

Marija se je dobro vživela v življenje Ključa. Med drugim je delala v gasilskem društvu, ki je tudi v tem kraju eno od središč družbenega in družabnega življenja. »Ni bila gasilka, a je vseeno zmeraj pomagala na prireditvah. Ni bila gasilka, bila pa je blagajničarka gasilskega društva,« jo je pohvalil mož Josip, ki nima nič proti, če mu rečejo Jože.

družinski arhiv

Če je Marija v gasilstvu toliko, kot je omenjeno, je Josip v gasilstvu še veliko bolj in je gasilec že skoraj sedemdeset let. Ustanovil je Klub veteranov Gasilske zveze Zagrebške županije in je njegov predsednik. Bil je med ustanovitelji Gasilske zveze občine Brdovecin več kot dvajset let njen predsednik. Upravičeno je ponosen na svoje delo v gasilstvu, saj starejši uspešno prenašajo ljubezen do gasilstva na mlajše generacije. Zagrebška županija ima tako največ gasilcev v državi. Josipu Gerjeviću in drugim gasilcem se je za tako predanost v imenu Zagrebške županije zahvalila predsednica županijske skupščine Martina Glasnović na eni od sej Kluba veteranov.

Gasilstvo, kot ga sooblikuje in vodi Marijin mož Josip, se v sosednji državi Sloveniji srečuje z gasilstvom, ki ga prav tako sooblikujejo in vodijo zanesenjaki, in tako je gasilstvo v teh krajih most med državama in med ljudmi obeh sosednjih držav. Gerjević skrbi, da je ta most zmeraj živ, pred dnevi pa je organiziral še dogodek, ki dokazuje, da je gasilstvo lahko most tudi do oddaljenih krajev.

»V četrtek sem organiziral strokovni obisk pri Gasilski zvezi Črnomelj,« je povedal neustavljivi Josip Gerjević o stanovskem delovnem in prijateljskem obisku v Črnomlju, kjer so se gasilci Zagrebške županije srečali s predstavniki vodstva Gasilske zveze Črnomelj, črnomaljskim županom Andrejem Kavškom in predstavniki Gasilske zveze Jastrebarsko, se pravi s še enimi hrvaškimi gasilci. Eno srečanje – veliko sporočil, bi lahko rekli za to snidenje gasilcev, ki je še en primer tega, da »ljudstvo«, ne glede na politične razprtije in interese, želi sodelovati in sodeluje.

»Meje med ljudmi ni bilo nikoli,« je med tokratnim pogovorom pri Gerjevićevih rekel Slavko Bokor iz Dobove, s čigar pomočjo smo se srečali v Ključu. Tudi on je postavil prenekateri most med ljudmi z obeh strani meje, med drugim kot dolgoletni predsednik Društva upokojencev Dobova - Kapele, ki je organiziral veliko srečanj društev z obeh strani meje. O nekaterih je poročal tudi Dolenjski list, ki ga poznajo tudi v Ključu. »Dokler je še bila mama, smo Dolenjski list kar redno kupovali v Brežicah,« je povedala Marija.

Botra

Ko v pogovoru pred dnevi v Ključu pri Gerjevićevih sogovornikom tako ni zmanjkalo tem, le ura se je vrtela nekako hitro, je Marija prinesla k mizi še zajetno zbirko fotografij. Med njimi je bila slika hiše na Pantovščaku v Zagrebu, kjer so Marijini stanovali v drugi svetovni vojni po begu iz Slovenije. V tej hiši so bili skupaj s sorodniki hrvaškega književnika Ljudevita Gaja. V tistem času so se toliko zbližali, da je potem sorodnica Ljudevita Gaja šla Mariji za botro.

»To pa je vnuk Ljudevita Gaja. Lep fant je bil,« je rekla Marija, ko je iz kupa slik postavila na mizo fotografijo mladega moškega. Z mladeničevo lepoto je povezana tudi anekdota, ki jo je povedala Marija. Fant je bil na obisku v Selih pri Dobovi. Zjutraj je pri odprtem oknu opazoval pokrajino. Mimo je prišla neka mlada Selanka. Ko je videla mladeniča pri oknu v hiši, ona pa je že bila zunaj, je rekla: »Jaz sem pa bolj zgodna.« Mladenič je, poznavajoč hrvaški jezik, slovenščine pa (najbrž) ne, »bolj zgodna« razumel po hrvaško, lepša. »Pa naj bo tako,« je odvrnil hudomušno.