D. S.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko me Linda Kejžar pričaka pred hišo v krškem Vidmu, je moja prva misel: sonce, barve, življenje. Preden sploh spregovoriva, me glasno pozdravi psička Lili, sedemletna mešanka, posvojena iz zavetišča, danes enakovredna članica družine. V hiši Linde in Aleša Zorka ter njunih sinov, 16-letnega Maxa in 18-letnega Žana, je že ob prvem koraku čutiti toplino, domačnost, mir.

Linda je zgovorna ženska z več energije, kot bi jo pripisali marsikateremu zdravemu človeku. Ker je zaradi raka lansko jesen ostala brez tretjine jezika, je njen govor nekoliko okoren, a razumljiv in živahen. O svojih življenjskih preizkušnjah govori neposredno, brez olepševanja in nepotrebne patetike.

Osebni arhiv

Najprej Parkinson, nato še rak dojke

»Pred desetimi leti so mi diagnosticirali Parkinsonovo bolezen. Stara sem bila 37 let. Takrat se mi je skoraj podrl svet,« pove mirno. V bolnišnico je prišla zaradi težav s karpalnim kanalom. Potem pa so ji besede zdravnika na hodniku bolnišnice življenje obrnile na glavo. »Rekel mi je, da ne gre za karpalni kanal, ampak da je skoraj gotovo Parkinson. Jaz pa sem rekla: Kakšen Parkinson? Saj to gledamo samo v filmih.«

Dolgo se ni sprijaznila z diagnozo. Tudi zdravniki je sprva niso mogli zanesljivo potrditi, dokler ni po naključju izvedela za preiskavo DAT-scan. Ta je dokončno potrdila kruto resnico.

Življenje se je takrat začelo odvijati drugače. Dnevno rutino so začela diktirati zdravila. »Do leta 2020 je bila bolezen nekako zmerna, nato pa je prišel nov udarec. Tistega leta sem zbolela za rakom dojke. Ko so me poklicali in povedali, da imam raka dojke, sem en dan jokala, potem pa sem si rekla: To je to. Ne bomo več jokali. Gremo naprej.«

Osebni arhiv

Brez tablet motorika odpove

Sledile so operacije – od mastektomije ter odstranitve jajčnikov in jajcevodov do vstavitve vsadkov. Med zdravljenjem pa se ji je poslabšal Parkinson. »Na koncu je bilo tako hudo, da sem jedla že po devet tablet dnevno, kajti brez njih moja motorika popolnoma odpove. Enostavno ugasnem. Kot bi lutki odvzeli baterije.«

Lani junija je za Lindo posijalo upanje v obliki sicer zahtevne nevrokirurške operacije – globoke možganske stimulacije, pri kateri v glavo vstavijo elektrode, ki nato z električnimi impulzi blažijo simptome Parkinsonove bolezni.

»Operacija traja osem ur in ves čas si pri zavesti. V glavo ti ob samo lokalni anesteziji zavrtajo luknje in vstavijo elektrode, nato pa jih nevrolog nastavi na podlagi tega, kako se pri dovajanju električnih impulzov odzove telo, kdaj imam krče, kako me zvija. Nato vstavijo še stimulator za te elektrode. To mi je zelo pomagalo, tako da sem z devet tablet prišla na eno.«

D. S.

Zdravili afto, a bil je rak

Življenje je postalo znosnejše, do lanskega aprila, ko je na jeziku dobila afto. »Sprva se ni zdela nič posebnega, afta, pač. A ni in ni izginila. Kar nekaj časa so me v novomeški bolnišnici zdravili, kot da je afta, češ saj bo bolje. To se je vleklo do septembra, ko me je že tako hudo bolelo, da sem komaj še govorila. Ker sem imela vsega dovolj, sem šla na pregled v Ljubljano.«

Vzeli so ji bris in po dveh urah je izvedela, kar je slutila že prej, da namreč ni afta. Bilo je nekaj veliko hujšega – rak jezika. »Če bi me že v Novem mestu takoj testirali, bi se dalo še vse rešiti,« pove. Tako pa je sledila nova kalvarija. Septembra so ji odrezali tretjino jezika.

»To je bilo nekaj najhujšega. Imela sem tubus, hranili so me po cevki, bolečine so bile grozljive. Dve noči sem v bolnišnici samo jokala, ker se mi je zdelo, da tega pa res ne bom preživela.« Da bi naredili prostor za obsevanja, so ji morali izpuliti devet zob. »Že ko ti en zob izpulijo, je hudo, meni so jih v eni uri izpulili devet.«

Skoraj se je zlomila

Po operaciji jezika je prišel trenutek, ko je prvič zares izgubila voljo. »Ko sem prišla domov in vedela, da me čaka še 30 obsevanj, je bilo res hudo. Samo vodo sem pila, tu in tam pojedla malo juhe, saj sem bila povsem brez okusa. Skoraj sem se zlomila.« A s pomočjo neskončne ljubezni domačih je zmogla.

Toda kot da ni bilo trpljenja že dovolj, je prišlo konec leta do novega zapleta. »V nekem trenutku sem se popraskala po glavi in se je odprla tista rana, kjer so mi vstavili elektrode. Tako sem šla januarja spet na operacijo glave, saj so mi morali zaradi odprte rane elektrode pobrati ven. In sem spet na devetih tabletah.«

Z novo operacijo ji spet vstavijo elektrode. »Ko so dr. Sama Zvera, ki ima prav tako Parkinsonovo bolezen, vprašali, kaj bi najraje pozabil, je rekel: globoko možgansko stimulacijo. Jaz pa moram še enkrat skozi vse to.«

D. S.

Življenje, polno glasbe in barv

Toda Linda ni tiste vrste človek, ki bi samo obsedel, čakal, se smilil sam sebi. Pred šestimi leti je začela ustvarjati. Najprej iz darilnih trakov, potem s perlicami. Danes Lindin atelje prekipeva od barv. Lovilci sanj, retrouhani iz starega džinsa, zapestnice, risbe, dekoracije iz morskih naplavin. Barve prostora spreminja glede na razpoloženje. Na stenah visijo fotografije družine in prijateljic, s katerimi so že petnajst let neločljiva druščina. Na omarici stojita kletki s hrčki. Celo radiator je olepšan z velikimi rdečimi pikami.

Prijateljske vezi

Končno spet vse skupaj

Kljub vsej kalvariji Linda govori predvsem o življenju. O koncertih. O prijateljicah. O glasbi. V začetku maja je v Ljubljani uživala na koncertu Jakova Jozinovića, 19. maja v Zagrebu na koncertu Vanne, njena velika glasbena ljubezen pa je Sergej Ćetković. »Ne izpustim nobenega njegovega koncerta. Nekoč mi ga je uspelo tudi osebno spoznati, nakar mi je posvetil video 'Draga moja Linda'. To je bilo noro!«

Spoznala trubadurja

Lindino doživetje

»A ste nori? Kakšna upokojitev?«

Z Alešem veliko kolesarita, ona na električnem kolesu, on na »pravem«. Čeprav zaradi bolezni ne more veliko načrtovati, vozi avtomobil, tudi na daljše poti, na primer na morje. »Ko tablete začnejo popuščati, začutim pritisk v levi roki. Takrat imam petnajst minut časa, da vzamem novo tableto. Včasih se ustavim na bencinski črpalki, vzamem tableto, počakam pol ure in grem naprej.«

Pred kratkim se je morala zglasiti na invalidski komisiji. »Prišla sem tja, vsa urejena, pa mi nevrologinja reče: 'Linda, mi smo vas pričakovali na invalidskem vozičku. Upokojili smo vas.' Jaz pa: 'A ste nori? Kakšna upokojitev? Jaz bom še delala.'« Z veliko hvaležnostjo govori o sodelavcih v krškem Numipu, kjer je zaposlena za štiri ure kot poslovna sekretarka. »Krasni so. Res bom šla z veseljem spet delat,« pravi.

Kaj je v življenju pomembno?

Linda Kejžar: Njena pot k zdravju, do žemljice s poli salamo in kumarico

Novomeščanka v Krškem

Linda je Novomeščanka, doma iz Bršljina. Pred selitvijo v Krško je delala v novomeškem Kompasu. Prav tam se je začela tudi njena ljubezenska zgodba z Alešem. On, zaposlen na banki, je hodil na jutranjo kavo v bližnji lokal. Prepričana je bila, da jo ves čas opazuje skozi okno. »Šel mi je že pošteno na živce,« se zasmeji. Potem mu je nekega dne pustila listek: 'Hvala lepa. Končno nekdo, ki mi polepša dan.' In tako se je začelo.

»Vedno sem govorila, da ga ni moškega, ki bo mene odpeljal iz Novega mesta. No, pa me je. In to kar hitro. Tako sem zdaj že več kot 20 let v Krškem.«

O Alešu govori z veliko hvaležnostjo. »Brez njega ne bi zmogla, res je car. Veliko je moral dati skozi skupaj z mano in ni obupal. Seveda pa ima tudi čas zase, za prijatelje, za pivo. Ne želim, da bi bil privezan samo name. Čudovito se imamo. Ko počneš, kar imaš rad, in si obkrožen z ljubečimi ljudmi, to resnično dobro vpliva nate.«

D. S.

Bolezen prestavila poroko

Zaradi njenih bolezni bosta morala že drugič prestaviti tudi poroko. Toda Linda in Aleš nikakor ne obupujeta. Nekoč bo gotovo prišel tudi njun dan!

»Po dveh rakih in Parkinsonu danes gledam na življenje drugače,« pripomni Linda. »Obožujem koncerte, druženje s prijatelji, z družino. Cenim dneve, ko zdravila zdržijo do večera, tako lahko uresničim svoje načrte. Verjamem, da bo medicina napredovala in da bom na stara leta super babica svojim vnučkom. Vsem pa bi sporočila: ne sekirajte se za stvari, na katere nimate vpliva, in uživajte vsak trenutek.«