Vsega sta kriva godba in Drago
Leta 1975, prav tak letni čas je bil kot danes, se je na vratih doma staroste krške godbe Rudija Dimca pojavil dolgolasi in bradati mladenič. V Krško je prišel za kulturnega animatorja, njegova naloga pa je bila, da prevzame vodenje pihalnega orkestra Tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj.
»Ali nas bodo zdaj Betlesi učili glasbe,« je malo kasneje, ko je mladenič odšel, Dimec zagodrnjal sinu Bojanu, ta pa mu je odgovoril, da to morda sploh ne bi bilo tako slabo. In res ni bilo.
Dolgolasi mladi mož je bil Drago Gradišek, akademsko izobražen glasbenik s Koroške, ki je podnevi v ljubljanski filharmoniji igral rog, ponoči pa z Orioni klaviature v diskoteki na Otočcu. Prav Orioni, v katerih je igral tudi kasnejši ravnatelj novomeške glasbene šole Zdravko Hribar, so zaslužni, da se je Gradišek ustalil v Krškem, si tu ustvaril družino in, kot je na sinočnji predstavitvi njegove avtobiografije Za vse je kriva ta vražja godba povedal župan Krškega Miran Stanko, zasejal seme, ki je v naslednjih letih pognalo globoke in močne korenine.
V 43 letih je iz male godbe ustvaril velik pihalni orkester, ustanovil big band in simfonični orkester, v glasbeni šoli pa se danes uči skoraj trikrat več mladih glasbenikov. Za glasbo je navdušil generacije mladih, veliko jih je nadaljevalo s študijem in nekateri danes krojijo slovensko glasbeno sceno. S pomočjo svojih glasbenih prijateljev je Krškemu podaril dve glasbeno-scenski deli, Vražje dekle in Kurent, njegova želja pa je, da bi Krško v prihodnosti dobilo glasbeno gledališče. »Ljudi imamo, denarja pa v občini tudi ni tako malo,« je povedal v pogovoru Vidko Kuselj.
V sklopu predstavitve knjige si je občinstvo, ki je skoraj do konca napolnilo veliko dvorano krškega kulturnega doma, premierno ogledalo tudi dokumentarni film o Dragu Gradišku, ki ga je ustvarila urednica njegove avtobiografije in predsednica društva Pihalni orkester Krško Darja Dobršek.
Filmu je sledil pogovor, v katerem je Gradišek iskreno spregovoril o svetlih in temnih plateh svoje življenjske in glasbene poti, o njegovi neizmerni energiji in vztrajnosti pa morda še najbolj priča anekdota, ki se začne z dobrohotnim nasvetom enega od njegovih glasbenih mentorjev, naj tam, kjer raste zgolj grmovje, ne išče gozda. »S tem je hotel povedati, naj bom zadovoljen s tem, kar imam v orkestru na voljo, a pr' mej krščen' duš', sem si mislil takrat, če lahko nekje raste grmovje, lahko zraste tudi gozd!«
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
