##IMAGE-3415111##

Na jurjevo, 24. aprila, so v starih časih otroci začeli hoditi bosi, saj je v deželo prišla pomlad. Učenci tretjega triletja pa smo se tega dne odpeljali v deželo Desetega brata in v prestolnico. Imeli smo kulturni dan. Spremljali sta nas učiteljici Mira in Marija, da smo potovali varno, pa je poskrbel voznik Roman.

Najprej smo se ustavili na Muljavi, kjer smo si ogledali domačijo pisatelja Josipa Jurčiča. Pozdravila sta nas pritlična hišica, ki so ji prav pred kratkim nadeli novo slamnato streho, in prijazni vodnik Borut Lampret. Obisk smo pričeli z ogledom filma o domačiji in njeni okolici. Predstavitev mi je bila zelo zanimiva, saj je prikazovala življenje in pomen Josipa Jurčiča, posamezne dele domačije, videli pa smo tudi pisateljevega pranečaka Cirila, ki je še edini živeči Jurčičev sorodnik.

Potem smo vstopili v znamenito Krjavljevo kočo. Hišica je lesena, majhna, zelo nizka in ima samo dva tesna prostora. Blizu koče je prostor za poletno gledališče na prostem. Letos bodo uprizorili Jurčičevo delo Tihotapec. V gospodarskem poslopju oziroma štali smo si ogledali kmečko orodje in druge pripomočke, ki so jih nekoč uporabljali iznajdljivi in praktični ljudje na podeželju.

V pisateljevi rojstni hiši smo videli črno kuhinjo, štibelc, izbo, shrambo z opremo iz starih časov. Tudi ti prostori so precej majhni. Presenetilo me je, ko sem izvedela, da so Jurčič in njegova brata spali na eni postelji. V prostoru, ki hrani Jurčičevo literarno zbirko, smo si ogledali pisateljeve knjige, fotografije, rokopise in nekatere časnike, saj je bil tudi časopisni urednik. Predno smo zapustili Muljavo, smo se pomudili še ob čebelnjaku z zelo lepimi panjskimi končnicami in se fotografirali ob spominski plošči pred vhodom v hišo.

Nato smo se odpeljali v Ljubljano. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma smo prisluhnili glasbeni prireditvi Z glasbo do španskega srca, ki sta jo duhovito povezovala Tanja in Dejan. Bila mi je zelo všeč, saj je Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom mlade dirigentke Martine Batič igral zelo lepo. Pravi užitek pa mi je bilo poslušati solistko sopranistko Ireno Preda. Ko je začela peti, sem dobila kar kurjo polt. Imela je zelo lep in nežen glas. Zanimivo mi je bilo, da je pela brez mikrofona, a je z lahkoto preglasila orkester.

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Naj vas mladost ne zavede – Žiga obvlada svoje delo

Likovni umetnosti smo se posvetili v Narodni galeriji, kjer so nam na zanimiv način predstavili posamezna obdobja, tehnike ustvarjanja, stalno zbirko in zbirko slovenskih impresionistov. Slike so mi bile všeč.

Ko smo zapustili Ljubljano, je močno deževalo. Naša zadnja postaja je bila Stična, kjer smo si ogledali Muzej krščanstva na Slovenskem in cistercijanski samostan. V njem živijo menihi cistercijani, ki jim zaradi značilnih belih oblačil pravijo tudi beli menihi. Vodnica nas je popeljala po križnem hodniku, ki ima na stropu prečudovite poslikave iz Svetega pisma. Videli smo jedilnico, v kateri jedo menihi, njihovo cerkev, spominsko sobo patra in zeliščarja Simona Ašiča in poseben prostor, v katerem hranijo kopijo znamenitega Stiškega rokopisa iz sredine 15. stoletja. Povedali so nam tudi, kako so v srednjem veku prepisovali knjige. Zgodovino samostana in življenje belih menihov pa smo podrobneje spoznali še v filmu.

Kulturni dan mi je bil pester in zanimiv, a tudi naporen. Najbolj sta mi bila všeč glasbena prireditev in samostan.