Umetnik in mentor - Mala retrospektiva Rudija Stoparja
Do 1. septembra bo v Mosconovi galeriji na sevniškem gradu odprta mala retrospektiva Rudija Stoparja, razstava, za katero je kustosinja Andrejka Nose izbrala le nekaj kipov, slik in haig, hkrati pa je s fotografijami poskušala predstaviti še Stoparjev opus javnih spomenikov. Redko srečamo tako plodnega avtorja, ki se uspešno in prepoznavno izraža v tako različnih medijih, z varjenimi skulpturami, na papirju, platnu, steklu, na grafični plošči in kamnu.
»V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja je bil Stopar vezan na bolj realistične upodobitve, potem pa se od njih vse bolj oddaljuje in prehaja v vedno abstraktnejši likovni jezik, ko se izraža z uporabo vijugastih elementov, nerjavnih krogel, v kompozicije vključuje kamen in vodne elemente. Pri vsebini avtor izhaja iz znanega; iz zgodb, pripovedi, poigrava se z zgodovinskimi dejstvi, v dela vpleta močno simbolno sporočilo in družbeno kritično pristopa k aktualnemu dogajanju,« pravi Andrejka Nose. Po njenih besedah priča več kot 30 spomenikov in skulptur na javnih mestih o Stoparjevem posluhu za zgodovinski spomin lokacije. To izpričuje tudi spomenik Sonce je zajokalo pri HE Arto - Blanca, ki zaznamuje tragedijo zadnjega spusta po Savi leta 2008.
Kot je ob odprtju razstave 5. julija pred številnimi obiskovalci iz Posavja in od drugod Stopar povedal v pogovoru s svetovalko sevniškega KŠTM Annemarie Culetto, mu po organizaciji številnih likovnih, literarnih in glasbenih večerov Radogost, ko se je samo v njegovi zbirki Ogled v zadnjem desetletju zvrstilo 130 razstav s preko 150 gostujočimi umetniki iz domovine in tujine, še ni zmanjkalo energije za dejavnost lepega, kot on imenuje umetnost. A hkrati, skoraj v isti sapi dodaja, da »vsega tega ne bi bilo in najbrž tudi mene, če ne bi imel ob sebi žene Jasenke.« Spremljala ga je na vseh njegovih poteh, doma: v Makolah, Prevaljah in v Trebnjem, pa tudi v tujini, v Franciji, Kanadi, Turčiji, kjer je prejel številna priznanja za bogat ustvarjalni opus.
Sevniški župan Srečko Ocvirk je dejal, da bi se moral zgledovati po Stoparju: »Rudi je vedno rad neposreden in kot ljubitelj lepega je za nas, Sevničane, kar samoumeven. Tako da včasih kar spregledamo, koliko skulptur, obeležij, pomnikov lepša naše kraje in življenje. Občina je prepoznala njegovo delo, zato se radi zbiramo ob njegovih razstavah in sledimo njegovim bistrim mislim.« Stoparju se je zahvalila za njegovo bogatenje kulturne srenje direktorica javnega zavoda KŠTM Mojca Pernovšek, saj Stopar ni le umetnik, ampak tudi mentor, ki rad prenaša svoje bogate izkušnje in znanje na mlajše generacije. »Vaša dela so opomin, da umetnost lahko presega meje in nas povezuje na edinstven način,« je poudarila. Predsednik sevniške ZKD Jože Novak je poudaril predvsem njegovo vodenje in mentorstvo na mednarodnem likovnim shodom Grad ter mu želel predvsem zdravja. Predsednica društva likovnikov Krško Oko Branka Benje pa je spomnila, da je bil Stopar med ustanovitelji tega društva in njegov prvi predsednik. Nekoliko čudno je, da je Stopar prejel ob slovenskem kulturnem prazniku zlato Prešernovo plaketo v sosednji občini precej prej kot v svoji občini.
Stopar je kot zanimivost omenil, da se je pred desetletji v Novem Sadu spoprijateljil s srbsko pevko Ljiljano Petrović, prvo zastopnico Jugoslavije na popevki Evrovizije, ki mu je povedala, ko je videla njegove pesmi, da so to haikuji, o katerih on sicer ni imel pojma. Svetovala mu je, da naj se poveže z hrvaškim japonologom in matematikom, akademikom Vladimirjem Devidejem in res se je Stopar povezal in uveljavil tudi s haikuji, saj je prejel zanje celo japonsko nagrado. »Haiku je preprost dih trenutka in zamisli. To človeka očisti,« je pojasnil avtor 17 pesniških zbirk.
Za prijetno razpoloženje na Stoparjevi mali retrospektivi je poskrbel tudi nastop Vokalnih 5, ki je prevesilo v večerno druženje ob torti, s katero so v grajskem atriju presenetili Rudija Stoparja.
