##IMAGE-3343739##

Začelo se je pred približno dvema letoma, ko se je v nas prebudila želja po literarnem ustvarjanju. Najprej je bila le želja, da bi se izkazali tako kot učenci pred nami, ki so dokazali skoraj nemogoče - napisali so knjigo. To je bila za nas dobra motivacija.

Razmišljali smo, o čem bi pisali. V glavo nam je šinilo, naj bi bila zgodba polna akcije in adrenalina. Seveda tudi nekaj ljubezenskih zapletov, saj brez ljubezni ne gre. Odločili smo se, da bosta glavna junaka Žan in njegova mlajša sestra Kaja. Ker pa nismo imeli »izkušenj« z ugrabljanjem in mamili, smo potrebovali knjigo, ki bi nam razjasnila to strašno plat življenja.

Med prebiranjem knjig v šolski knjižnici smo na knjižni polici našli pravo bogastvo; knjigo, ki je govorila prav o tem. Bila nam je odskočna deska za pisanje. Zamisel smo predstavili učiteljici slovenščine Janji Jerovšek, ki je bila navdušena in nas je spodbujala k temu, da smo svojo domišljijo izlivali na papir. Pisali smo v obliki podajanke. Sprva si sploh nismo predstavljali, koliko dela je potrebnega. Sedaj je vse to za nami: ure prerekanj, nesoglasij in veselja. Naučili smo se sodelovati v skupini. Večkrat smo pomislili na pregovor, da upanje umre zadnje, in zgodba nas je še bolj povezala in utrdila prijateljske vezi.