Slovenci smo bili, smo in bomo vedno razdeljeni
Namesto napovedanega osrednjega gosta 69. Razborskega večera obolelega Poldeta Bibiča, je sinoči v Dom krajanov na Razbor prišla pesnica Neža Maurer, ki naj bi bila gostja aprila na 70. Razborskem večeru. Maurerjeva je očarala številno občinstvo z neposrednimi odgovori na vprašanja spretne moderatorke Brede Vidmar.
Da je bil to eden "boljših" večerov (to je seveda relativna, subjektivna ocena, saj je v slehernem tovrstnem dogodku v režiji KŠTD Razbor najti veliko pozitivne energije!), so prispevali tudi glasbena gosta večera: tercet Vilinke iz Boštanja in oktet Kajuh I. Gimnazije v Celju ter likovni gost Ludvik Kos, 60-letni slikar z Osredka pri Šentjanžu, član Društva ljubiteljev likovne umetnosti Radeče, v okviru katerega svoje slikarsko znanje prenaša tudi na vedoželjne osnovnošolce.
Pesnica Neža Maurer, ki se je po prijetnem, doživetem kulturnem dogodku za krajši čas pridružila gostoljubnim Razborčanom na druženju ob pesmi in domačih dobrotah, je bila tudi navdušena nad glasbenima gostoma večera in rekla, da tako dobrega petja že dolgo ni slišala.
Pesnici so Kajuhovci, družno z razborskimi pevci in ostalimi ljubitelji petja zapeli še za slovo, tako da je bilo to še lepše in hkrati težje, a pozna ura za še zelo vitalno pesnico, ki si je že pred časom nadela osmi križ, je bila pač odločilna.
Maurerjeva se je v življenju, kot nezakonski otrok, še težje, gotovo pa še bolj zavzeto borila za uveljavitev dokaj svobodomiselnih življenjskih nazorov. V takratnem času je bilo še več predsodkov do drugačnosti kot dandanašnji. Maurerjeva je marsikaj skusila med 2. svetovno vojno, ko je bila še otrok in po njej, ko je pristala v pedagoškem poklicu, kot učiteljica in pozneje, ko je bila novinarka Kmečkega glasa, zadolžena za Kozjansko in Belo krajino. "Tam takrat ni bilo tako rekoč nič, razen lepote," se spominja Maurerjeva.
Težko sliši, ko kdo govori, kako je grozno, saj je bilo tako le med vojno, ko nisi vedel, ali boš preživel, zato se še danes zdrzne, ko sliši letala, saj se spominja bombnikov, zlasti zavezniških, proti koncu vojne, ko so bombardirali nemške cilje na našem ozemlju, tudi v Zidanem Mostu.
Po vojni je kot učiteljica dala učencem za nalogo spis z naslovom Moja mama. In drobcen tretješolec sploh ni začel pisati, zato ga je vprašala, zakaj ne piše. "Nimam mame, ko je umrla, sem bil še dojenček," je povedal.
Ne spominja se sicer datuma, kdaj so partizani napadli belogardistično postojanko na Črnem vrhu. "Takrat je bila zmeda in smo bili Slovenci razdeljeni, tako kot smo zdaj in bomo vedno! Pozneje sem zvedela, da je mama tistega fantka bežala čez neko njivo in tam je smrtno zadeta obležala z dojenčkom v rokah. Pesem o tem imajo napisano na steni črnovrške šole. Tam so bili malo bolj grobi, od dela zgarani otroci, a dobri.
Drugače je bilo v šoli v Ilirski Bistrici, kjer so bili otroci iz bolj premožnih družin, katerih starši so delali v Italiji in so jih pazili njihovi stari starši. "Ti so bi dobri, mili, otroci pa živi hudički," je nasmejala dvorano Neža Maurer. Nekoč so učenci celo minirali šolo!
Spominja se, kako je v tej šoli celo jokala od nemoči. Na prevzgojo teh otrok je skušala vplivati tudi s pesmicami o škratih, a eden od otrok ji je rekel: Tovarišica, nesite to v Ljubljano, da se vam bodo še tam smejali!" In ko je te pesmice odnesla na uredništvo Cicibana v Ljubljano, ji je urednica rekla, da ima res smisel za humor, a naj raje napiše kratko pesem o jeseni. In tako je steklo dolgoletno sodelovanje s Cicibanom.
Ko je Neža Maurer končala pedagoško akademijo, je postala predmetna učiteljica za slovenščino, srbohrvaščino in nemščino, naposled je pa učila likovni pouk!
Ko je bila noseča. je začela pisati pesmi, ki jih zmorejo le nosečnice, matere. Takrat ji je pri frančiškanski cerkvi v Ljubljani znani slovenski pesnik rekel: "To piši, to je zelo dobro! Če bi bil v tej koži. bi tudi jaz poskusil!" jo je opogumil.
Neža Maurer je povedala, da je postala znana ravno zaradi pesmi, o katerih vsebini oz. (ne)primernosti se je v javnosti največ polemiziralo.
Povedala je še prisrčno anekdoto iz življenja svoje hčere Eve, ki je na vsak način hotela na cirkuško šolo na Kitajskem, ker naj bi bile tam najboljše tovrstne šole. Ko je hčerka zvedela, da bo predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito potoval v Kitajsko, je Eva prosila mamo naj napiše Titu prošnjo, da poizve za naslov take šole. In res sta napisali pismo, na katerega ni bilo nikakršnega odgovora.
"Tega hčerka Titu ni nikoli odpustila!" je povedala Neža in spet nasmejala množico. Pozneje je takšno šolo za tuje študente našla s pomočjo mame v Rusiji, med gostovanjem ruskega cirkusa v Sloveniji. Odšla je na sprejemni izpit v Rusijo in mami samo sporočila, da je sprejeta in tam ostala na šolanju.
Pesnico Nežo Maurer je pozdravil tudi sevniški podžupan Jože Žnidarič in ji izročil Županovo vino.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
