Njeno odločnost potrjuje tudi izbira maturitetnega predmeta: izbrala je latinščino, enega najzahtevnejših predmetov, za katerega se je tisto leto poleg nje odločilo le še šest slovenskih dijakov.

V Dolenjskem muzeju je začela delati že kot študentka pred tridesetimi leti, pri svojih dvajsetih letih. Najprej je pomagala pri postavljanju razstave, z Borutom Križem in Majo Rudolf Markovič pa je hodila tudi na teren. Tako je z njima pa z restavratorjema Simonom Bobnarjem in Miho Jakobčičem že tri desetletja del uigranega tima.

Logična posledica njenega strokovnega dela, je bila tudi njena doktorska naloga z naslovom Prehod iz pozne bronaste v starejšo železno dobo na primeru Kapiteljske njive, s katero je vso svojo kariero tesno povezana. Petra Stipančić  je ob Borutu Križu ena od dveh še živečih Slovencev, ki sta našla situlo.