V torek, 31. maja, je na podružnični in matični šoli potekal kulturni dan, ki smo ga zaključili s prireditvijo v Šmihelu.

Pouk je ta dan potekal nekoliko drugače, saj so učenci dopoldne preživeli doma, popoldne pa so imeli pouk. Učenci Birčne vasi so se skupaj z učitelji peš odpravili do mogočne sekvoje na Ruperč vrhu, ki velja za naravno znamenitost. Izbrali so si jo tudi za spoznavanje kulturne dediščine domačega kraja v okviru Tedna evropske kulturne dediščine. Marsikdo si je sekvojo od blizu ogledal prvič, njena mogočnost pa nas je vse navdušila.

Na Ruperč vrhu sta se nam pridružila g. Pavec in g. Petric. G. Pavec je starejši gospod, ki ve veliko o zgodovini ruprške sekvoje, z veseljem se je odzval na naše povabilo ter učencem povedal mnogo zanimivosti o sekvoji in Ruperč vrhu. Nekaj njegovih besed smo strnili takole:

Leta 1833 so iz Amerike prinesli prvo seme sekvoje gigantea. Seme izvira iz področja Kalifornije, natančneje Sierra Nevade. Tam imajo sekvoje drugačne pogoje za rast, saj rastejo na 1400–2400 m n.v. Sekvoje so mogočna drevesa, ki segajo okoli 110 m v višino, premer njihovih debel pa je tudi do 10 metrov. Sekvoje se razmnožujejo s semeni, ki jih naredijo v storžih.

V preteklosti so graščaki želeli utrditi svoj ugled z eksotičnimi drevesi, ki so jih sadili v bližini svojih graščin. Tudi na Ruperč vrhu je graščak dal posaditi lipov drevored ter dve sekvoji in ostala zanimiva drevesa, ki tu še danes stojijo. Sekvoji sta najbolj pritegnili pozornost obiskovalcev, saj sta obe dosegli zavidljivo višino, ki pa seveda ni primerljiva z najmogočnejšimi sekvojami na našem planetu. Ko je bil med drugo svetovno vojno ruperški grad požgan, sta sekvoji ostali nedotaknjeni in ljudje so se zanju čedalje bolj zanimali. Prostor nekdanje graščine je bil dolgo časa namenjen proslavam. Organizatorji so v vrh sekvoje zabijali drogove, ki so zadali nepopravljive rane eni izmed sekvoj, ki je začela pešati. Poleg tega pa je vanju udarila tudi strela. Večja sekvoja si je opomogla, manjša pa se je pričela sušiti, predvsem v vrhu. Skušali so jo rešiti tako, da so odrezali vrh. Žal je drevo še naprej propadalo in leta 2000 so jo bili primorani posekati. Ostala je še ena sekvoja, ki je visoka okoli 65 metrov in stara preko 100 let. Najbrž je edina na Dolenjskem, zato je še toliko bolj dragocena in pomembna. Krajani okolico sekvoje redno čistijo in skrbijo za to, da prostor ostaja privlačen.

Učenci so gospoda poslušali z zanimanjem in mu postavili tudi nekaj vprašanj. Po gospodovi predstavitvi sekvoje pa so skušali objeti deblo sekvoje. Bili so presenečeni, koliko učencev je potrebnih, da lahko objamemo deblo. Šele takrat so res dojeli, kako mogočno je to drevo. Učenci so nato sekvojo skicirali ter ugotovili, da ima zelo zanimivo obliko, saj se veje najprej spuščajo precej navzdol, konice pa se vihajo navzgor. Tudi vrh ima zelo zanimivo obliko.

Žal je od ruprške graščine ostalo le nekaj razvalin, ki žalostno pričajo o tem, kako je nekoč mogočna graščina podlegla grozotam druge svetovne vojne. Prostor, na katerem je grad nekoč stal, je zelo lep in miren, odpira pa prečudovit razgled na Trško goro in okolico naše krajevne skupnosti. Učenci so dejali, da je škoda, da gradu niso uspeli obnoviti, saj bi bil to res lep kraj za turizem. Ugotovili smo, da je narava mogočnejša od človeka, saj ustvarja organizme, ki so mogočni, dočakajo dolgo starost in so naše neme priče zgodovine. Žal pa človek naravo s svojimi dejanji spreminja in ji škoduje. Vsekakor bi morali biti na našo naravno dediščino ponosni in bi morali zanjo še naprej skrbeti, da bi tudi zanamci lahko uživali v lepotah, ki jih naš planet ponuja. Z učenci se bomo na ta kraj zagotovo pogosteje vračali in morda tu preživeli kako uro pouka v naravi.

Dan se je nadaljeval v šoli, kjer so učenci na temo sekvoje likovno ustvarjali. Bili so še polni svežih vtisov, zato jim delo ni bilo težko. Skupaj smo se nato odpravili v Šmihel, kjer smo na prireditvi počastili naše najuspešnejše učence in jim podelili priznanja. Tudi iz podružnice je bilo kar nekaj veselih nagrajencev, ki so šolo uspešno zastopali na tekmovanjih iz znanja in raznih likovnih in literarnih natečajih. Prav tako so se učenci predstavili z zelo zanimivo glasbeno točko. Zaigrali so namreč na glasbene cevi in papirnate lončke. Čeprav se sliši nenavadno, so tudi lončki lahko zelo zanimiv inštrument, kar so naši učenci dokazali.

Vsem dobitnikom priznanj in nagrajencem iskreno čestitamo in jim želimo veliko znanja še naprej. Ruperški sekvoji pa želimo še mnogo zdravih let v našem kraju in naj nas še naprej navdušuje s svojo mogočnostjo.