Naša kulturna dediščina: Slovnica Hipolita Novomeškega
Slovenski pravopis se spreminja in ob tem bo zanimiv pogled v zgodovino.
V pričakovanju ponovne razprave o spremembah slovenskega pravopisa v začetku februarja vam predstavljamo enega od prvih stebrov slovenske slovnice in pravopisa pred več kot tristo leti. To je druga izdaja slovenske slovnice, katere originalni izvod hrani novomeška knjižnica v Posebnih zbirkah Boga Komelja.
Pater kapucin Hipolit Novomeški (s pravim imenom Janez Adam Gaiger) je bil osrednji slovenski slovstveni in kulturni delavec v drugem desetletju 18. stoletja. V Novem mestu, kjer se je rodil in verjetno dlje časa živel, se je navdušil za slovensko knjigo in se zavzemal za uvedbo slovenskega jezika v katoliško liturgijo. Dela na tem področju se je lotil kot slovaropisec, prevajalec in prireditelj del svojih predhodnikov.
Med njegovimi pomembnimi deli je ponatis oziroma priredba prve slovenske slovnice Arcticae horulae successivae (Zimske urice) protestantskega pisca Adama Bohoriča iz leta 1584. Priredba z naslovom Grammatica Latino-Germanico-Slavonica (Latinsko-nemško-slovenska slovnica) je izšla leta 1715 v tiskarni Mayr v Ljubljani.
V podnaslovu avtor sam opozarja, da je »iz zelo starega primerka prikrojena modernemu načinu govorjenja v kranjskem jeziku«. V celoti jo je naslonil na predhodno Bohoričevo slovnico, pri čemer pa je nekatere dele, kot je npr. poglavje o pravopisu, zaradi sprememb v jeziku napisal skoraj na novo, saj je moral uporabnikom slovnice razložiti, zakaj se slovenščina piše drugače, kot se govori.
Avtor priredbe, ki na naslovnici knjige sicer ni naveden, je želel s slovnico vsem govorcem slovenščine, še posebej mladini, pomagati k še boljšemu obvladanju (knjižne) slovenščine v 18. stoletju.
Pomagajte oblikovati Dolenjski list!
Izpolnite kratko anketo in pomagajte izboljšati lokalne zgodbe.
