Miro Saje, dirigent: ''Vse bolj hlastam po tišini''
Dobro delo se obrestuje in k sreči tudi opazi.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Tako je priznani novomeški glasbenik, dirigent Miro Saje – prejemnik plakete Vinka Strucla, Trdinove nagrade Mestne občine Novo mesto in zlatega znaka Zveze slovenskih godb –, pred dnevi postal še dobitnik srebrne plakete Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) za dolgotrajno in neprecenljivo pedagoško delo v ljubiteljski kulturi in na področju instrumentalne dejavnosti ter za izvrstne uspehe s pihalnimi orkestri v domačem in mednarodnem prostoru.
Tega je vesel, čeprav mu glasbena umetnost, ki ji je predan od mladih nog, daje še mnogo več.
»Glasba me izpolnjuje. Daje mi nepredvidljivo energijo, možnost podati se onkraj. Je močno čustveno, že skoraj nezemeljsko doživljanje, stanje zamaknjenosti, ki ponese,« pripoveduje Miro Saje ob klepetu o glasbeni poti, ki jo je začel kot osnovnošolec iz Straže v Glasbeni šoli Marjana Kozine Novo mesto.
Ni odraščal v glasbeni družini, se je pa doma vedno veliko bralo in poslušalo klasično glasbo. Miro se je navdušil nad trobento in spominja se, da je s svojo prvo trobento, ki jo je dobil s pomočjo staršev in šole, celo spal. Po končani novomeški gimnaziji in Srednji glasbeni šoli v Ljubljani ni bilo dileme – izobraževanje je nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, igral v raznih orkestrih, že kot študent pa poučeval tudi trobila v novomeški glasbeni šoli, kjer je zaposlen še danes. In tam vodi tudi Novomeški simfonični orkester.
A zelo kmalu je Mira prevzelo dirigiranje, kar je študiral tudi na Nizozemskem. »Spominjam se besed ruskega dirigenta na nekem seminarju: Pod tvojim vodenjem orkester zveni drugače. To mi je dalo elan. In res se nekaj sproži v mojem umu in telesu, kadar orkester zaigra, česar ni, kadar vadiš sam. Še danes ta občutek vznemirjenja oz. zamaknjenosti k sreči čutim vsakokrat znova.«
Dirigentsko pot je Miro Saje pričel kot 25-letni glasbenik, ko je leta 1990 prevzel vodenje Pihalnega orkestra Novoles Straža, kasneje preimenovanega v Pihalni orkester Krka. Že zelo zgodaj ga je navdušila zvokovna in vsebinska možnost tovrstnega sestava, ki jo je spoznal pri orkestrih v tujini. Straški orkester so številčno okrepili in ga pomladili, spremenili repertoar in v nekaj letih je iz krajevne godbe prerasel v mednarodno priznan orkester.
Miro, ki je kot dirigent sodeloval s številnimi našimi in tujimi orkestri, je napredoval tudi z vsemi drugimi orkestri, ki jih je vodil: od PO Občine Šentjernej do Orkestra Ave. Na mednarodnih tekmovanjih so dosegli zavidljivo število zlatih odličij in prvih mest.
»Vedno smo se trudili napredovati, zadali smo si cilje v literaturi, kakovosti igranja, izraznosti, prihodih na vaje. K sreči sem velik motivator, mlade znam navdušiti,« pripoveduje. Zaveda se, da je zahteven in da samo preigravanje not pri njem ni dovolj. A vedno so se zbrali skupaj pravi ljudje in je nastalo ustvarjalno vzdušje. »Zato sem hvaležen vsem članom za trud in angažma.«
Iskanje kakovostne literature je Mirovo stalno delo, večino predstav oz. muzikalov je prevedel sam in napisal tudi besedilo za pesmi, skladateljstvu pa se ne posveča. Je pobudnik in dolgoletni predavatelj dirigentske šole JSKD.
Miro, ki opravlja številne strokovne funkcije pri skladu in drugod, rad posluša vse zvrsti glasbe. »Toda vse bolj hlastam po tišini. Dvotedenski odklop vsako leto od vseh zvokov je nujen.« Skrbi za zdravega duha v zdravem telesu, meditira, rad prebira knjige in kuha. Paradižniki z njegovega vrta vzbujajo zavist v vsem sorodstvu, se nasmeje.
Sicer pa je ponosen oče Jakoba, ki je tik pred zagovorom doktorske disertacije iz filozofije, in hčerke Eve, akademske glasbenice in pedagoginje, tudi dedek je pol leta stari Rebeki. Družino povezuje glasba – Jakob v Orkestru Ave igra klarinet, Eva pa saksofon. Čez nekaj let se jim pridruži morda še Rebeka.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
