Rok Nose

Slikanica ne govori samo o Živini bolezni in izzivih, s katerimi se spopada sama in njena družina, temveč nas skozi zgodbo nagovarja o sprejemanju in razumevanju drugačnosti, vztrajnosti, pogumu in brezpogojni ljubezni, ki lahko premaga vse ovire.

»Težko mi je bilo takole izpostaviti našo družino, po drugi strani pa si želim, da čim več ljudi prebralo to knjigo. Vsi smo različni med sabo, svet bi bil dolgočasen, če bi bili vsi enaki. Različnost pa bogati. Z zgodbo sem želela tudi skozi otroške oči predstaviti, kako je, če si drugačen,« pravi avtorica Tatjana Hren.

Po njenih besedah jo je k pisanju spodbudila zdravnica na pediatrični kliniki v Ljubljani Ana Drole Torkar, pri kateri sta bili s hčerko Živo večkrat na pregledu. »Večinoma sem jo pisala ponoči, kajti z možem Matejem se že vrsto let zbujava in preverjava, če je raven Živinega sladkorja tudi med spanjem v redu. Za to bolezen je namreč značilno, da lahko sladkor hitro pade,« pripoveduje Tatjana.

Ko je bila Živa stara dobro leto dni, se je pokazalo, da z njo nekaj ni vse v najlepšem redu. Zdravniki so ugotovili, da ima glikogenozo. »Ob postavitvi diagnoze je bil to za nas šok. Iščeš informacije, a ker gre za tako redko bolezen, jih ni bilo veliko. Ne veš, kam bi se obrnil. Tudi zaradi tega sem se odločila napisati to knjigo, ki opisuje, kako se soočiti z vsemi tegobami, ki jih ta bolezen prinaša. Mi smo se nanje kar navadili,« pravi Tatjana. Ob tem dodaja, da je Živa danes živahna petošolka s številnimi talenti. Zelo rada poje in igra klarinet, od rok pa ji gre tudi risanje, kar dokazujejo ilustracije, ki bogatijo slikanico.

Rok Nose

Ta je že tretja, pod katero se je podpisala Tatjana Hren. Pred dvema letoma je v samozaložbi izdala slikanico Nočem zaspati, saj se je odločila, da pravljico o nagajivem Aljažu in zmaju, ki jo je svojim štirim otrokom pripovedovala pred spanjem, strne v knjigo. Sprva jo je kot darilo hotela podariti le domačim, nato pa jo je mož prepričal, naj jo ponudi še drugim bralcem. Lani je na knjižne police postavila slikanico z naslovom Darilo, ki otroke spodbuja k nematerialnim stvarem oz. govori, kako nekoga lahko osrečiš brez denarja.