Dolenjski list
© 2025 Dolenjski list Novo mesto d.o.o. - Vse pravice pridržane.

Korenin, ki jih je pognal v Adlešičih, ni Božo Račič nikoli povsem izruval


Besedilo in fotografije: M. Bezek-Jakše
23. 12. 2017, 10.45
Deli članek
Facebook
X (Twitter)
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli

img_8827_1_1_000.jpg
Arhiv Dolenjskega lista
img_8861_20_1_000.jpg
Arhiv Dolenjskega lista
img_8843_10_1_000.jpg
Arhiv Dolenjskega lista

V Adlešičih so včeraj v spomin na 130-letnico rojstva Boža Račiča-Kumeta pripravili spominsko slovesnost in razstavo o njegovem življenju. Račič je bil učitelj v Adlešičih in četudi je v vasi služboval le pet let, od leta 1919 do 1924, so se mu Adlešičani in nasploh Bela krajina tako priljubili, da se je vedno rad vračal nazaj. Kako ponosni so nanj v Adlešičih, pa pove tudi to, da so po njem imenovali svoje kulturno-umetniško društvo.

Člani vseh sekcij društva Boža Račiča, torej oktet Prelo, pevke Kresnice, adlešiški tamburaši in folklorna skupina so skupaj z učenci OŠ Loka Črnomelj in njene adlešiške podružnice pripravili pester program. Marsikaj zanimivega o Račiču pa sta v pogovoru razkrila direktor Krajinskega parka Kolpa Boris Grabrijan in Račičeva vnukinja Mojca Račič, sicer kustosinja. Z Račičevo pravnukinjo, oblikovalko Marušo Račič, sta tudi avtorici razstave. Organizatorji razstave so bili sicer Krajinski park Kolpa, Slovenski etnografski muzej, Belokranjski muzej Metlika in KUD Božo Račič Adlešiči.

Račič je poleg pedagoškega dela počel še marsikaj. Predvsem se je trudil, da bi pomagal ljudem k boljšemu življenju ljudi na nerazvitem podeželju. Navdušil se je nad bogatim belokranjskim etnografskim izročilom, še posebej nad tkanjem domačega platna in pisanjem pisanic. Oboje se je trudil obuditi, s čimer bi dekleta in žene lahko tudi kaj zaslužile. Tako je že leta 1920 v Ljubljani pripravil prodajno razstavo adlešiških pisanic, zelo odmevno pa je bilo naslednje leto sodelovanje na prvem ljubljanskem velesejmu, kjer so imeli Belokranjci kar svoj paviljon. Med svojimi učenci je zbiral tudi otroške izštevanke in jih leta 1924 izdal v knjižici Belokranjske otroške pesmi.

Čeprav je po petih letih odšel v Ljubljano, kjer je postal direktor Osrednjega državnega zavoda za žensko domačo obrt, se je vedno rad vračal v Belo krajino in še posebej v Adlešiče. A ne le on, tudi njegovi potomci. Tudi na včerajšnjo prireditev je prišlo več njegovih potomcev, med njimi tudi trije še živi od njegovih petih otrok, Marko, Nada in Rajka, čeprav imajo vsi že po več kot 90 let.


© 2025 Dolenjski list Novo mesto d.o.o.

Vse pravice pridržane.